VELIKI ŠNAVCER – FCI standard skupina II / št. 181

FCI standard priznava od dne 1.7.2021 3 barve: črno, poper sol, črno srebrno  

 

STANDARD V ANGLEŠKEM JEZIKU

ZDRAVSTVENI TESTI

 

OPIS (Željka Fon Zidar, mednarodna kinološka sodnica)

 

CANIS FAMILIARIS PALUSTRUS

Najstarejši prednik vseh šnavcerjev in pinčev je bil šotni pes (canis familiaris palustrus, živel je tri ali štiri let pred našim štetjem, arheološki dokazi pa so ohranjeni v muzejih. Čeprav je od takrat do danes preteklo ogromno časa in se zgodilo veliko sprememb, ima današnji šnavcer še vedno enak profil kot njegov davni prednik; le glava, gledana z vrha, je postala v ličnicah in čelnici nekoliko bolj široka

ŽIMASTI IN KRAKODLAKI PINČI

Vse pasme današnjih šnavcerjev, ne glede na velikost in barvo, od pritlikavih do velikih, so nastale iz iste osnove – iz srednjega šnavcerja. Pravzaprav, včasih ni bilo razlik med pinči in šnavcerji, vse skupaj so opisovali z imenom  »žimasti ali resasti« in »kratkodlaki pinči«. To bili značilni dvoriščni psi srednjenemškega prostora, kajti, šnavcerji in pinči so izvorno nemška pasma.

ZAČETEK NAČRTNE VZREJE

V obdobju oblikovanja pasme med leti 1850 in 1900, ko so v Nemčiji nastajale tudi skoraj vse ostale pasme, in so začeli tudi z načrtno vzrejo srednjih šnavcerjev, so za načrtne paritve odbirali pse po  kriteriju ali so grajeni dovolj harmonično in imajo kvalitetno trdo dlako, na glavi pa dovolj brade in obrvi.  Barvi psov, ki so jih izbrali, še niso pripisovali pomena.

BARVO DOLOČIJO KASNEJE

Šele leta 1925, na sodniški konferenci v Eisenbachu, so vzreditelji šnavcerjev sprejeli sklep, da bodo vzrejali šnavcerje v dveh osnovnih barvah, črni in poper-sol.

Seveda so še naprej parili pse, kakršne so imeli – resaste, žimaste in kratkodlake “pinče” (kot so jih še vedno imenovali), začeli pa so jih previdno križali s črnimi kodri, sivosrebrnimi volčjimi špici, bolognjci ali celo starimi tipi ovčarskih psov, vendar o vsem tem ne obstajajo pisani dokazi.

VELIKI BRAT

Vse teorije omenjajo, da je veliki šnavcer povečana različica srednjega… Toda trditev drži samo v primeru, če ju primerjamo po zunanjost; po značaju, temperamentu, in seveda po sposobnostih za delo, pa obstajajo med pasmama precejšnje razlike. Čeprav izhaja iz srednjega, je razvojno veliki šnavcer ubral   svojo pot.…

BAVARSKI VOLČJAK

Po mnenju kinologa A. Hoehna, veliki šnavcer ni nastal samo ob odbiranju in medsebojnem parjenju večjih psov iz legel srednjih šnavcerjev. Na velikost, predvsem pa na značaj velikega šnavcerja, naj bi bil zelo pomemben vpliv križanja s stara rustikalno (že izumrlo) bavarsko pasmo »bavarski volčjak«. Tega starega psa je prvikrat leta 1876. omenjal dr. Fitzinger. Gre za velikega, močnega in ostrodlakega psa s prirezanimi uhlji in repom (že takrat so psom prirezovali uhlje in rep!), ki so ga prebivalci alpskih dolin uporabljani za čuvanje goveda in prašičev.

OBERLAENDER

Kasneje je k raziskavam o razvoju pasme dr. Felix Ebner dodal še nov moment – po njegovem veliki šnavcer izhaja iz Oberlanda, področja med rekama Lech in Isar, severno od Baravskih Alp. Tam naj bi na velikih bavarskih kmetijah živeli veliki in močni psi črne, rjaste in celo rumene barve, ki naj bi bili žimasti predniki velikih šnavcerjev.  Bili so zelo zdravi in na vremenske razmere zelo odporni, odlični čuvaji in branilci imetja,  uporabljali pa so jih tudi pri pogonu na divje svinje. Takratne kmetije so bile zelo velike in redko posejane, tako da so psi živeli med seboj zelo izolirano, imenovali pa so jih »Oberlaender«. O njihovem izvoru ni  točnih podatkov; lahko pa bi jih povezovali z molosidi, ki so jih na to območje pred približno 2000 leti s pripeljali s seboj rimski legionarji. Prebivalci so bili na svoje velike pse zelo ponosni. V potrditev, da je temu tako, je oljna slika iz leta 1850, na kateri je upodobljena bavarska princesa Elizabetha, kasnejša cesarica Avstrije, v spremstvu velikega in močnega rdečkasto-črnega psa z značilno bradato glavo – pes naj  bi bil prednik današnjega velikega šnavcerja…

BOUVIER DE ROULERS IN ČRNA NEMŠKA DOGA

Čeprav vzreditelji za seboj niso pustili pisnih dokumentov o križanjih niti o vrstah psov, ki so jih uporabili pri ustvarjanju velikega šnavcerja, lahko z veliko gotovostjo omenjamo še dve uporabljeni pasmi. Prvi je  flandrijski govedar, oziroma točno določen  tip starega govedarja »Bouvier de Roulers«, močan črn pes ostre žimaste dlake, o katerem je piše v kjnigi “Velika knjiga o šnavcerjih” belgijski kinolog Johan Gallant, ki smo ga imeli priložnost na predavanju spoznati tudi pri nas.

Naslednja pasma, za katero predvidevamo vkrižanje, je črna nemška doga. Flandrijski govedar je velikemu šnavcerju zapustil predvsem priljuden značaj, nemška doga pa je vplivala na šnavcerjevo velikost, barvo in obliko glave.

Seveda se omenjajo še druga načrtna vkrižanja kot so ruska ovčarka, airdale terier  in druge pasme, toda bile so verjetno le poskusno zastopane, saj bi na barvi, kvaliteti dlake in tipu šnavcerja zapustile prevelike sledi.

ZAČETNIK DR. CALAMINIUS

Leta 1895, več kot pred sto leti, je velike šnavcerje začel zelo načrtno vzrejati dr. Cala

minius, lastnik psarne von Kinzingstal. Imel je jasne cilje in bil je ambiciozen. Tudi dovolj moder, da si vzel dovolj časa in se posvetoval z drugimi nemškimi  vzreditelji o njihovih izkušnjah, potem pa je razvil svojo metodologijo vzreje. Za šnavcereje je imel dobro oko in za vzrejo nujno potrebni talent. Uspešno je križal  muenhenški tip šnavcerja s tipom šanvcerjev iz Oberlanda, in tip poenotil.

Naj na tem mestu dodam, da za vzdevkom »Baerenschnauzer«, kot so stare šnavcerje včasih imenovali Muenhenčani, ne skriva nikakršno sorodstvo z medvedi; mogoče so jim tako rekli zato, ker so bili psi veliki in močni kot medvedi… Tudi vzdevek »Russen schnauzer«, ni v povezavi z Rusijo in podobnimi ruskimi črnimi terierji, oba vzdevka sta nastala povsem priložnostno.

Med prvimi vzreditelji velikih šnavcerjev so pomembni še Schips iz Meincheima (Psarna v.d. Gluecksburg) in dr. Kuhn iz Berlina (psarna v.d. Baerenstein) s prvakoma Hankom v. Berenstein in Russom von Gluecksburg ( Hankovim sinom ). Ta dva šnavcerja, sta v  vzreji velikih šnavcerjev zaznamovala določeno vzrejno smer.

MUENCHENČAN

Prvi omembe vredni vzrejni centri za velike šnavcerje so nastali na Bavarskem, koncem 19. stoletja. Za čas vzpona »Oberlaenderjev« skoraj ne najdete podobe starega Muenchna, brez značilnega prizora, kako eden ali dva rustikalna šnavcerja, vprežena v voziček, prevažata sode piva – Bavarci, predvsem Muenchenčani, so bili na svoje velike šnavcerje močno ponosni! Zato ni čudno, da so se veliki šnavcerji prvič pojavili na pasji razstavi prav v Muenchnu, leta 1909.

Na razstavo je bilo prijavljenih 23 velikih muenchenških šnavcerjev, ki pa v rodovni knjigi še niso bili vpisani pod tem imenom. Vodili so jih kot »pse neznanega porekla«, in so se med seboj močno razlikovali tudi v tipu. Kljub temu, so ti psi imeli na vzrejo naslednjih dvajsetih let ogromen vpliv.

Čeprav se danes ob slikah znamenitega velikega šnavcerja Rolandq Rolandsheima lahko samo hudomušno smehljamo, tako malo je podoben današnjim šnavcrejem, pa je bil to včasih imeniten predstavnik svoje pasme…

JOSEF BERTA

Zelo pomembno ime v zgodovini vseh šnavcerjev in pinčev, ki ga ne smemo prezreti, je Josef Berta. To je človek, ki se je odločil za organizirano načrtno vzrejo šnavcerjev, in je 3. marca 1895. leta ustanovil Klub pinčev (Pinscher Klub). Z izjemo enega leta je Berta vodil ta klub do leta 1921.

Napisal je tudi predgovor k prvi nemški vzrejna knjigi pinčev. – Zakaj pinčev in ne šnavcerjev? Zato, ker so Nemci šele v tretji vzrejni knjigi (1908 – 1910) šnavcerje nehali voditi pod “pinče”…

Na Bavarskem je bil leta 1907 ustanovljen še en pomemben pasemski klub, rivalski »Bayerische Schnauzerklub«.

PSK (PINSCHER SCHNAUZER KLUB)

Prva svetovna vojna je na celotno vzrejo vseh pasem delovala zelo uničevalno. Po vojni je bilo treba začeti s povsem novo organiziranostjo vzreje in klubov. Vendar je Josefu Berti in njegovim somišljenikom uspelo narediti velik korak – uspelo jim je razdrobljene in med seboj nekatere zelo sprte člane prejšnjih dveh klubov spraviti pod isto streho, kar nikakor ni bilo lahko. Leta 1918. so ustanovili »Pinscher-Schanuzer Verband«. Leta 1921 je omenjena zveza prerasla v današnji nemški klub za šnavcerje in pinče, klub, ki je še danes odgovoren za vse standarde šnavcerjev in nadzoruje njihovo vzrejo – Pinscher-Schnauzer-Klub 1895 e.V. ( PSK ).

Do leta 1923, ko je PSK začel s svojo PSK rodovno knjigo, je bilo v Nemčiji zabeleženih že 7000 srednjih šnavcerjev: 1500 pritlikavih, in – samo 600 velikih šnavcerjev…

VELIK, VEČJI, VELIKAN

Veliki šnavcer ni bil zamišljen le kot velik, temveč kot velikanski »riesen« pes. Čeprav je že leta 1911. Josef Berta sestavil zanj zbir za standard potrebnih pasemskih znakov, je veliki šnavcer uradni standard dobil šele leta 1923. Vendar se takrat po višini še ni ločil veliko od srednjega šnavcerja ( takrat so bili visoki od 55 do 65 cm). Popravek višine za velikega šnavcerja, na spodobnih 60 do 70 cm, je bil vnesen šele v spremenjeni standard leta 1956.

BARVA POPER SOL

Najbolj priljubljena med barvami je bila in ostala črna barva. Kljub temu, da je vzreja velikih šnavcerjev barve poper sol v 30-letih bila v poletu (takratni najznamenitejši plemenjak je bil Bill v. Hochland, vzreditelja Schneiderja iz Karlruhe-ja), pa je do konca II. svetovne vojne zanimanje za barvo poper sol popolnoma izpuhtelo. Vzreja poper sol barve je padla do točke, od koder si ni več nikoli popolnoma opomogla.

Zasluge, da se je pasma poper sol veliki šnavcer sploh ohranila, gredo predvsem vzrediteljema Wittlichu (psarna v. Pappenburg) in Wettlanferju (v. Widderhof).

SLUŽBENA PASMA

Veliki šnavcer, vse bolj priljubljen pes mišičastega telesa, hiter, neustrašen in dojemljiv za šolanje, je postajal za nemške vodnike psov vse večji izziv.

V Berlinu so leta 1925, ob priložnosti specialne vzrejne razstave šnavcerjev razglasili, da od avgusta tega leta velikega šnavcerja uvrščajo med službene pasme!

Vzreja in delo z velikimi šnavcerji sta v tem času doživljala vzpon in velike uspeh, največjega v letu 1936 v času nemškega reicha.
Vrhunec je bila zmaga velikega šnavcerja Petra na tekmovanju vseh službenih pasem. Leta 1936 je Peter je odnesel v delu kar 4 zlate kolajne!

OD SLUŽBENE PASME DO DRUŽABNIKA

Velike šnavcerje so med službenimi pasmami počasi začele izpodrivati druge pasme. Čeprav v delu še vedno odlične, so jih ljubitelji psov vse bolj začeli upoštevali kot kvalitetne družabnike in odlične družinske člane.

Miren, zadržan in samozavesten, je »najmlajši« in hkrati »največji« iz šnavcerske družine postajal vse tesnejši človekov prijatelj, družabnik, spremljevalec in družinski član. Kajti, samo naklonjenost in ljubezen lastnika sta način, da pri šnavcerju dosežete vse – ne s privzdigovanjem glasu niti z grobostjo, ga namreč ni mogoče k ničemur prisiliti, samo naklonjenost in ljubezen lastnika pa pri njem dosežeta vse. – Veliki šnavcer ni pes za vsakogar; misli s svojo glavo, in ravna po svojem srcu.

Za velikega šnavcerja je dobra vzgoja zelo pomemebna, saj je to velik pes, že sama njegova pojava pri ljudeh vzbuja spoštovanje, pri nekaterih morda celo strah. Brez dobro socializiranih in dobro vzgojenih šnavcerjev pasmi samo delamo škodo. Na žalost se za nadaljevanje šolanja odločajo le redki lastniki, težava je ponekod v tem, da na žalost inštruktorji šolanja ne poznajo šnavcerjevega značaja. – Velikega šnavcerja ni mogoče šolati po kalupu nemškega ovčarja. Veliki šnavcer vedno razmišlja o tem, kaj je zanj dobro in kaj ne. Ko pa se odloči, da bo delal, potem veliki šnavcer dela to stoprocentno!

DRUŽINSKI PES

Kot družinski član je veliki šnavcer postal od človeka odvisen, sprejel je pravila sodobnega življenja, se socializiral. Samote ne prenaša, življenja v pesjaku tudi ne. Če je preveč sam, odrezan od ljudi ali zaprt v pesjak, podivja.
V šnavcerjev značaju je, da je zelo radoveden in željan življenja, dogajanja. Zato je primeren za aktivne lastnike, ki imajo radi ob sebi inteligentnega in temperamentnega, vendar ne slepo ubogljivega psa. Izredno je čustven, občutljiv na krivice, vendar ni pes, ki bi kuhal zamero.

TRIMANJE

Modni pes veliki šnavcer ni bil nikoli. Na pasjih razstavah velikokrat stoji na najvišjih stopničkah in je razstavo atraktiven pes. Vendar je za njegovo podobo potrebno dosledno in pravilno vzdrževanje dlake. Kar ne pomeni, da je za nego zahteven, potrebuje pa redno  trimanje – urejen šnavcer v stanovanju ne pušča dlak!

DOBRODUŠNI KORENJAK

Kakorkoli pa, se zavedajte, da za šnavcerja potrebujete čas! Ne velikega vrta ali posestva, kot radi nekateri poudarjajo. Samo čas, in vaša družba, sta to, kar veliki šnavcer res potrebuje. Sprehode in možnost, da je čim več z vami. Ob starših, ki vedo kaj je pes, da pes ni igrača, je veliki šnavcer zelo primeren pes za otroke. Veliki šnavcer ni na seznamih nevarnih pasem!