Standard priznava 2 barvi: črno, poper sol

 

STANDARD V ANGLEŠKEM JEZIKU

ZDRAVSTVENI TESTI

 

OPIS (Željka Fon Zidar, mednarodna kinološka sodnica)

Skupni in najstarejši prednik vseh šnavcerjev  je bil šotni pes (canis familiaris palustrus), katerega ostanki datirajo v tretje ali četrto tisočletje pred našim štetjem. Življenje je teklo, dogajala se je domestifikacija psov, in preden so se iz raznih vrst domačih psov začele oblikovati posamezne pasme, so pretekla stoletja. Večina nemških pasem je nastajala v obdobju med leti 1850 do 1900, kar velja tudi za šnavcerje. Kot povsod po svetu, je takrat tudi v staronemškem prostoru živelo veliko vrst psov, ki najprej sploh niso imeli imena, kaj šele, da bi jih vzrejali načrtno. Šnavcerjem podobni predniki so bili prej majhni kot srednjeveliki dvoriščni psi ostrega značaja in trdnega zdravja. Hrane še za ljudi ni bilo v izobilju, kaj šele, da bi ljudje pse redno hranili, in preživeli so samo najbolj vzdržljivi in najmanj zahtevni psi, pa do teh so ljudje imeli velika pričakovanja.

Odgovorni so bili za zatiranje nadležne golazni,  po domovih in v hlevih, predvsem miši in podgan, ki so se na veliko razmnoževale, prenašale bolezni in odjedale hrano tako ljudem kot živalim. Ti neustrašni, vztrajni in ostri psi so imeli izreden občutek za lastnino in so gospodarja so na prihod vsakega tujca opozarjali s srditim in vztrajnim laježem tako dolgo, dokler ga  niso priklicali, za »svoje« pa so se bili pripravljeni spopasti s še tako pretečim sovražnikom.  Šnavcer, do zadnjega diha vdan gospodarju, nikoli ni bil mestni pes, niti ljubljenec dam niti zabavljač. Bil je deloven pes, ki so ga ljudje  spoštovali prav zaradi velike predanosti s katero je delo opravljal, zaradi nepodkupljivosti, in neomajne globoke zvestobe.

Drži, da je bil srednji šnavcer tista osnovna oblika šnavcerjev, iz katere so vzreditelji načrtno razvili njegovega velikega brata –  velikega šnavcerja, in pomanjšane brate –  pritlikave šnavcerje, kar je dobro razvidno iz podobne zunanjosti, po značaju pa  so  pasme šnavcerjev, vsaj do neke mere, nekoliko  oddaljile. Od vseh pasem šnavcerjev (pritlikavega, srednjega in velikega) je srednji šnavcer po značaju najbolj prvinski. Ker sta zunanjost in značaj srednjega šnavcerja osnova za povečane in pomanjšane različice, ga Angleži in Američani imenujejo “standard«  šnavcer. Po razvrstitvi v uradni nomenklaturo pasem FCI,  je vsaka velikost šnavcerjev svoja  pasma.

 

RESASTI PINČI

V  obdobju nemških dvoriščnih nemških psov med pinči in šnavcerji ni bilo velikih razlik, tudi ime » šnavcer« je nastalo šele kasneje, na začetku pa so vsi stari avtorji govorili le o »žimastih, resastih ali kratkodlakih pinčih«.  O tem, kako so nastali pritlikavi šnavcerji in veliki šnavcerji, smo že govorili. Ob zgodovini srednjih šnavcerjev pa domnevamo, da so »resaste pinče« po vsej verjetnosti vzreditelji  križali s črnimi kodri in sivimi volčjimi špici.

Prvotno vzreditelji barvi dlake niso pripisovali pomena. Pozornejši so bili na harmonično zgradbo telesa,  obliko glave, kvaliteto (teksturo) dlake, prednost  pa so imeli tudi psi z močno brado in obrvmi.

RAZNOBARVNOST

Danes sta edini priznani barvi srednjih šnavcerjev barva poper sol in črna. V selekcijo po barvi je bilo (in se še vlaga) veliko dolgoletnega prizadevanja. V rodovni knjigi žimastih pinčev iz leta 1880, najdemo opisano pestro lestvico barv takrat obstoječih psov: bili so rjasto-rdeče-rumeni, sivo-rumeni, najrazličnejših sivih odtenkov tja do rjavkastih, in različnih črnih odtenkov. Obstajali so tudi pikasti, progasti in harlekin psi, močno pa so se razlikovali tudi po kvaliteti dlake. Dokončen sklep, da za srednje šnavcerje dovolijo le dve barvi, črno in poper sol, so se strokovnjaki za pasmo in  vzreditelji odločili  na sodniški konferenci v Eisenbachu, leta 1925.

SMOUSHOND

S tem, ko so s sklepom sodniške konference v Eisenbachu šnavcrejem določili  edini dve priznani barvi, je nastopilo obdobje intenzivne selekcije šnavcerjev po barvah. To pomeni, da so vse drugobarvne pse, razen črnih in poper sol, vzreditelji eliminrali. Ob tem je podjetni trgovec, Nizozemec Abraas, prišel na dobro zamisel – »zakaj neki ne bi pse, ki so po značaju in zdravju odlični, le da so neustrezne barve,na Nizozemskem ne uporabili…?«, se je vprašal in ob tem videl tudi zaslužek.  Po Nemčiji je začel vneto odkupoval zlatorjave pasemske »odpadnike« in jih poceni prodajati rojakom na Nizozemsko. Seveda so bili zlatorjavi šnavcerji enako dobri psi kot nemški črni in poper sol šnavcerji, in Nizozemci so začeli z njihovo vzrejo. Iz nemških šnavcerjev je nastala nova nizozemska pasma – smoushond.  Vendar je II. svetovna vojna število teh psov povsem oklestila, zadnji dve legli sta bili registrirani leta 1949, pasmo so črtali iz registra pasem in jo razglasili za izumrlo.

Leta 1972 je sicer Nizozemka H.M. Barkman iz Drente sprožila inciativo za oživitev te pasme, proučevala je stare rodovnike in zbirala informacije o smoushondom podobnih psih ter začela z novo vzrejo in za silo rekonstruirala pasmo.  Leta 1977 so Nizozemci sicer ustanovili svoj Klub za smoushonde, vendar večje priljubljenosti polbratje šnavcerjev niso dosegli nikoli več.

PINSCHER-SCHNAUZER-KLUB 1895 e.V. (PSK)

Šnavcerji so nesporno nemška avtohtona pasma in tudi prvi vzrejni centri za šnavcerje so nastali na Bavarskem.

Eno najpomembnejših imen v zgodovini pasme pa je Josef Berta. Bil je ustanovitelj in prvi predsednik  Pinscher Kluba-a (šnavcerje so se takrat še šteli za pinče),, z izjemo enega leta pa je klub vodil do leta 1921, ko so nastavili prvo lastno vzrejno knjigo za resaste pinče – šnavcerje. Josef Berta je napisal tudi predgovor k prvi vzrejna knjigi za obdobje od leta 1895 do 1902, ki je bila za javnost odprta konec leta 1902. Vendar je bil za Bavarsko pomemben še drugi, leta 1910 ustanovljeni, rivalski klub »Bayerische Schnauzerklub«, katerega predsednik je bil August Schwan, med kluboma pa so vladalo velika nasprotovanja.

Seveda je prva svetovna vojna na delo klubov vplivala razdiralno, na vzreji pa pustila težke, negativne posledice. Oboje, delovanje klubov in vzreja sta zamrla, v povojnem času so bili kinologi vzrejno organiziranost primorani zastaviti na novo. Dela je bilo veliko, uspeh pa ni izostal. Nasprotno, Josefu Berti in somišljenikom je celo uspelo, kar jim pred vojno zagotovo nebi – člane predvojnih dveh klubov so spravili »pod isto streho«, kar ni bila lahka naloga.

Leta 1918. so ustanovili »Pinscher-Schanuzer Verband«, zvezo, ki je leta 1921. prerasla v današnji nemški klub za šnavcerje in pinče, Pinscher-Schnauzer-Klub 1895 e.V. ( PSK ), edini odgovoren za vzrejo vseh šnavcejev in pinčev. Za vse pasme, ki jih je pokrival, je standarde klub izdal leta  1924.

DRUŽINSKI PES

Po značaju je srednji šnavcer zelo samostojen pes, kar pa ne izključuje njegove  globoke vdanosti gospodarju in navezanosti na življenje z družino. Srednji šnavcer se v družini počuti zelo pomemben in odgovoren družinski član. Vse ga zanima, zelo je radoveden in le težko prenaša samoto in brezdelje, življenje v pesjaku pa zanj absolutno odpade, saj je pes- čuvaj svobodnjak, vedno željan akcije. Nesocializiran ali v pesjaku osamljen srednji šnavcer lahko povsem podivja. Primeren je zato le za lastnike, ki pasmo razumejo, in imajo dovolj razumevanja, pa tudi potrpljenja za njegovo vzgojo in šolanje.

Doba odraščanja srednjega šnavcerja je daljša kot pri nekaterih drugih psih, telesno pa se povsem razvije šele pri približno treh letih. Marsikdo, ki v to ni verjel, se je sam prepričal, da povedano res drži.

Nikoli ni bil modni pes, od nekdaj pa je bil zelo priljubljen družabnik ljudi, ki jim je značaj srednjega šnavcerja blizu in ljub. Enako je z razstavami; za razstavo dobro pripravljeni šnavcerji so lahko zelo atraktivni, vendar naj pripomnimo, da je pravilna priprava dlake šnavcerja z razstave zahtevno delo.

Tako ali drugače, za srednjega šnavcerja potrebujete čas! Ne tolažite se, da imate velik vrt, in bo lahko užival spuščen. To za šnavcerja ni! Ker je v genih še vedno podganar bo kopal po vrtu, uničeval cvetlice, in razmišljal, kje jo lahko ucvre ven, v zanimivi svet…Na vrtu bo le, če boste na vrtu tudi vi. Srednji šnavcer potrebuje družbo, je družinski pes, bolj zadovoljen bo v majhnem stanovanju in z rednimi sprehodi, kot pa spuščen in sam na kmetiji.

NEGA ŠNAVCERJA

Srednji šnavcer je postal pes za v hišo ali v stanovanje. Njegova prednost je dlaka, ki se puli (trima), zato skoraj ne pušča dlake in nima vonja. Pravzaprav dlako šnavcerja odstranjujemo na poseben način, pravimo mu trimanje (lahko se tudi puli s prsti – stripanje). Če ga boste redno vodili k veščemu frizeju (ki bo psa trimal, ne prirezoval), bo urejen kot je treba in kasneje se boste veščine urejanja dlake morda priučili tudi sami.

Brada šnavcerja je posebno poglavje. Je njegov prepoznavni znak, tako kot obrvi, in potrebuje redno domačo nego, razčesavanje, da se ne sprime. Če brade ne boste razčesaval redno se bo  sprijela, nastali bodo vozili, psa bo česanje bolelo, in znašli se boste v začaranem krogu. Zato česanja brade nikar ne zanemarite!

ZGODOVINA VZREJE

Med prvimi vzreditelji sta bila najpomembnejša Max Hartenstein (psarna »Plavia«) in Robert Schillbach (psarna »Pfeff«). Z pasmo pa sta Flott Pfeff in Luempli Arnswalde tista srednja šnavcerja, ki sta svoj pečat pustila uspešnim prvakom koncem 19.stoletja, potomci njunih krvnih linij pa so dosegli celo Ameriko.

Pri zgodovini srednjih šnavcerjev ne moremo mimo imen Gartner (psarna »Fidelias«), Schwan (psarna »Harthof«), Hohn (psarna »Schussental«) in dr. Zurhellen (psarna »Scheabing«).

Pd leta 1900 do začetka I.svetovne vojne so njihovo delo nadaljevali vzreditelji Mayer (psarna »Singuf«), Moeller (psarna »Schnauzerlib«), Weiss (psarna »Weiss«), in dr. Bussenius (psarna «Friedenstel«). Vsi omenjeni vzreditelji so zaslužni za dobro izpeljano selekcijo, ki je srednjemu šnavcerju dokončno utrdila tip in značaj.  Krvne linije plemenjakov iz teh psarn se še vedno prepredajo skoraj po vseh linijah današnjih nemških šnavcerjev.

Dva najpomembnejših starih plemenjakov sta bila Rex von Egelsee in Rigo Schnauzerlust.

PRVI STANDARD

Leta 1924 je nemški Schnauzer-Pinscher Klub prvič izdal  standard za šnavcerja. Seveda je bil takratni srednji šnavcer precej drugačen od današnjega, kar lahko vidimo na starih slikah, ki jih ni malo. Največja odlika starih šnavcerjev je bila kvalitetna trda, skoraj ščetinasta dlaka, zato pa so imeli manj brade. Za idealno je veljalo razmerje glava proti in dolžini telesa 1:3, bili so nekoliko dolgonogi toda zelo mišičasti in ravnega hrbta.

Razmerje med glavo in trupom so leta 1956 popravili, na danes veljavno razmerje 1:2, s čemer so utrdili za šnavcerja značilno kvadratičnost telesa, linijo hrbta pa so  strogo vodoravne omilili na nekoliko »bolj elegantno«, zelo rahlo padajočo.

PRIREZOVANJE UHLJEV IN REPOV

Še preden so šnavcerji postali pasma, so jim že prirezovali uhlje in rep. Ne zaradi estetskih, modnih ali standardnih zahtevah,  temveč iz popolnoma praktičnih razlogov, za katere sodobni nasprotniki kupiranja nočejo slišati.

Šnavcerj so bili od nekdaj zelo temperamentni in ostri psi, kar se je pokazalo že v leglih. Mladiči so se neusmiljeno ravsali med sebo, spopadali in pri tem nasprotnika nagonsko vlekli za najobčutljivejši del glave, za uhlje. Uhlji so izredno na gosto prepredeni s tankimi krvnimi žilicami, zato vsaka poškodba uhlja močno krvavi. Kasneje je do poškodb uhljev prihajalo še pogosteje, v spopadih s podganami in z drugimi psi. V razmerah, v kakršnih so včasih živeli psi, ko ni bilo ne veterinarjev, ki bi se ukvarjali z ranami psov, je veliko psov pogonilo zaradi zastrupitev ran. Nezdravljene, bakterijam izpostavljene poškodbe uhljev so se vnemale, gnojile, pri starejših psih so se pojavljali hematomi, nihče se ni brigal ali bo pes okužbo preživel ali ne.

Podobni razlogi so vodili tudi v prirezovanje repov – vskakdo, ki je kdajkoli imel opravka s poškodovanim ali zlomljenim repom, že ve, kaj to za psa pomeni. Takoj po kotitvi prirezan rep je bila za psa preventiva pred kasnejšimi poškodbami repa in amputacijo, kot posledico ranjenega, raztrganega ali zlomljenega repa, amputacija repa pri odraslem psu pa je bistveno hujši poseg od kupiranja takoj po kotitvi.

Danes večina držav prirezovanje prepoveduje, dovoljeno je še v Ameriki, Rusiji, Italiji, na Hrvaškem in Španiji ter nekaterih drugih evropskih državah v manjšini, že dolgo je prepovedano v Skandinaviji in Angliji, nedavno je z deljenimi občutki prepoved prirezovanja sprejela tudi matična država pasme, Nemčja. Od tedaj za nekatere razstave veljajo za kupirane pse stroge omejitve v razstavljanju, pa tudi pri uvozu.

NAZAJ K POMEMBNIM IMENOM

Med vpisi v rodovno knjigo PSK (1923) so, vsaj na začetku, srednji šnavcerji prevladovali. To pomeni, da je obstajala močna vzrejna baza in prva desetletja 20.stoletja upravičeno veljajo za zlato obdobje vzreje srednji šnavcerjev. Situacija pa se je sčasoma spreminjala, predvsem na račun močnejše vzreje pritlikavih šnavcerjev, primernejših za družabnike v stanovanjih, in na račun vzreje velikih šnavcerjev, primernejših za šolanje v službene namene.

Najpomembnejše psarne tega obdobja so bile: »St.Gallus« (Schuessler), »Von Baerenstein« (dr. Kuhn), »Von Schaenzel« (Mayer) in »Ludwigshoehe« (Maikammr), najpomembnejši pa sta »Rapp« in »Standenmeier«.

Najznačilnejši plemenjaki tega obdobja pa: Holm von Egelsee, Gauner von Egelsee, Zecj von Egelsee, Mampe von Hohenstein, Uko von Hochenstein in Knoepfle von Hochenstein.

OBDOBJE MED VOJNAMA –  V ZNAMENJU ŽENSK

Obdobje vzreje med vojnama so najbolj zaznamovale tri vzrediteljice: gospa Hartmann (»Von Silberhall«), gospa Haidle (»Haehnerhof«) in gospa Walter (»Hartzloh«). Ker so ženske potrpežljivejše in bolj razumevajoče od moških, so na splošno ženske najboljše skrbnice šnavcerjev. Toda kljub temu, srednji šnavcer daje prednost zdravi moški energiji (ne grobosti!), ker se počuti gospodarju enakovreden.

Ob imenih naštetih dam sta za pasmo srednjih šnavcerjev zelo zaslužna še zakonca Rothe s psarno »Von Hahlweg«. V petdesetih letih sta bila najpomembnejša plemenjak Fuerst von Hahlweg in plemenka Pfefer von Volken (vzrejena v Ameriki), oba v lasti vzrediteljev – zakoncev Rothe.

Leta 1956 so prenovili prvotni standard za pasmo. Poudarili so paralelni liniji glave, kvadratičnost, razmerje glave proti dolžini hrbtaspremenili na 1:2, pri barvah pa so ostali dosledno pri črni in poper sol barvi. Ideal je bil enakomerno pigmentiran poper sol šnavcer s sivo podlako.

OPREDELJEVANJE BARVE

Barva poper – sol, barva pratipa

Srednji šnavcer barve poper-sol velja za pratip, ur-tip, za izvorni tip vseh šnavcerjev  vseh barv in vseh velikosti. Omenila sem, da so se šele leta 1925. na sodniški konferenci vzreditelji opredelili za barvi poper-sol in črno, pred tem pa so vzrejali šnavcerje (»žimaste pinče«) vseh možnih barv, razen bele.

Definicija barve »poper sol« je povzeta po definiciji vzorca črno – sivo tkanega blaga. Vsaka posamezna dlaka barve poper sol je sestavljena iz treh barv; pri koži je najsvetlejša, prehaja v sivo, in na koncu ima črno konico,  vse dlake skupaj pa sestavljajo krovno poper – sol barvo.

Prvi poper sol šnavcerji še zdaleč niso bili to, kar si danes predstavljamo pod poper sol barvo; slavni Hartensteinov šnavcer »Morro« je imel črn plašč in le malo svetlih dlak. Razumeti moramo, da je barva poper sol nastajala iz aguti (prvinske volčje barve) dolgo obdobje in da je rezultat resne selekcije vzrediteljev. Prav zato, ker so vzreditelji tako težko prišli do postavljenih ciljev, je šnavcerjeva poper sol barva velika vrednota in njegov dragocen pasemski znak, vzrejnim komisijam pa zaupana pomembna naloga, da skrbijo da se bo barva obdržala v določenih okvirih.

NASTANEK BARVE

Aguti, barva volka, je mešanica rumeno–sivih-črnih tonov in jo oko na prvi pogled prepozna kot »sivo« barvo. V resnici gre za veliko preračunljvost narave s črnim in rjavim pigmentom, pri čemer je črni barvi pripadla obarvanost konic.

Enako kot poznamo masko na obrazu volka, le da je volčja intenzivnejša, ima tudi poper sol šnavcer na obrazu temnejšo masko, ne glede na to, ali je po telesu svetlejše ali temnejše poper sol pigmentiran. Niti maska volka niti šnavcerja nimata samo estetskega pomena, prvinski namen maske je v mimiki, v komuniciranju, sporazumevanju z drugimi vrstami.

Tudi ne povsem čista poper sol barva na nastavkih uhljev šnavcerja, naj bi bila, po mnenju nekaterih proučevalcev pasme, ostanek dediščine volčje barve, enako kot občasno rumen odtenek, na katerega včasih naletimo. Le da dlaka šnavcerja ne vsebuje niti rumenega niti rjavega pigmenta kot volčja. Tam, kjer je bil pri volku prostor za rumeni in rjavi pigment, v šnavcerjevi dlaki ni  »nič« (ni pigmenta) – in ta »nič«, se nam vidi kot bela. Poenostavljeno bi rekli, da je barva poper-sol nastala iz volčje barve minus (če ji odvzamemo) rjavi pigment. Od tu tudi razlaga, zakaj včasih dlaka poper- sol šnavcerja potegne na rumeno, ki sčasoma izgine, in ki je le prehodna faza razvoja barve dlake ali pa posledica oksidacije črne barve.

Tako kot pri volku, tudi pri poper sol šnavcerju na telesu obstajajo oznake kot pri volku, oznake v drugem tonu dlake, bolj ali manj izrazite, genetska dediščina, ki ji tudi najboljši vzreditelji težko pridejo do živega ker je genetika pač muhasta.  Zato je vzreja šnavcerjev barve poper sol  tudi za najboljšega vzreditelja vedno velik  izziv!

ČRNA BARVA

Tudi črna barva je nastala iz prvobitne, divje (aguti) barve, faktorji divje barve pa so odgovorni tudi za kodravost in porazdelitev barve po telesu. Ko so zaradi mutacije faktorji za divjo barvo odpadli, smo dobili šnavcerja z enotno črno barvo od glave do repa. Tudi postavljena zahteva vzrediteljev je bila bleščeča, močna črna barva brez posameznih belih dlak ali celo lis in selekcijo so vršili v skladu s temi cilji. Intenzivna črna barva je dominantna in dominira nad prvotno barvo poper – sol. Zato se  lahko dogodi, da črni šnavcerji genetsko skrito (recesivno) barvo poper sol dolga leta skrito prenašajo naprej, in če se slučajno srečata dva šnavcerja s tako gensko predispozicijo, se v leglu črnih šnavcerjev lahko skotijo tudi mladiči poper-sol.

Srebrna barva je pri sredjih šnavcerjih vedno nezaželjena in prepovedana. Kar pomeni, da pri črnem šnavcerju ne smemo spregledati posameznih belih dlak, kajti močan pojav posamičnih belih dlak v vzreji črnih šnavcerjev vodi v izrojevanje, v t.i. »posrebritev«, ki je pri vseh priznanih pasmah nedopustna.

BELE LISE

Pogosti so primeri, da ob skotitvi pigmentiranje mladičkov še ni popolnima dokončano. Relatvno pogosto mladički črnih šnavcerjev prihajajo na svet z belimi prstki, bolj ali manj velikimi lisami po prsih, in s svetleje pigmentiranimi smrčki. Ob tem moramo vedeti, da se pigmentiranje nadaljuje tudi še po kotitvi, vendar se konča do starosti 7 ali 8 tednov. Bela znamenja, ki po tej starosti ostanejo, skorajda ne bodo izginila. Pri vključevanju takih psov v vzrejo obstaja zelo verjetna možnost, da se bodo lise v naslednjih generacijah razširile, zato take pse načelno dosledno izključujemo iz vzreje.

Vplivi na intenzivnost barve

Na intenzivnost črne barve ima – samo pri nekaterih – delen vpliv tudi okolje. Poleti, na močnem soncu, po kopanju v morju, lahko črna barva dobi bronasto rdeč odtenek. Tudi hrani dodan karoten deluje enako. Vendar – zakaj dlaka nekega šnavcerja na soncu zadobi močan rdečkast lesk, na enako močni svetlobi pa se črna barva drugega šnavcerja ne spremeni? Zato, ker na spremembo barve vpliva  gen za kakovost dlake!

SREDNJI ČRNI ŠNAVCERJI – DOLGO ZAPOSTAVLJENI

V leglih različnih psarn  srednjih šnavcerjev barve poper so se črni mladiči pojavljali do približno leta 1923, največ pozornosti pa jim je posvečal nad črnimi šnavcerji navdušen vzreditelj Max Hartenstein. Kajti, čeprav so bili ljudje navdušeni nad velikimi črnimi šnavcerji in je vzreja napredovala,  pa je bilo zanimanje za srednje črne šnavcerje zanemarljivo, nikomur niso bili mar, in vzreja srednjih črnih šnavcerjev  je drastično upadala, dokler se niso do leta 1930 skoraj popolnoma porazgubili…

Bogzna, kakšna bi bila njihova usoda, morda podobna usodi smouthondov, če se v oživitev vzreje ne bi zagrizel muenchenski vzreditelj Markel. Iz njegove psarne »Von Muldental« izhaja najpomembnejši plemenjak vzreje črnih srednjih šnavcerjev Olaf von Muldental,  in poudariti moram, da tudi vse še danes najpomembnejše nemške .linije  črnih šnvcerjev  izhajajo iz treh psarn tistega obdobja, psarn »Von Muldental«, Von Ahorntal« in Von Hagenstein«.

Leta 1945, na primer, je bilo v rodovno knjigo vpisanih vsega skupaj 244 mladičev, od tega le 10% (24) srednjih črnih šnavcerjev. Razmerje med poper sol in črnimi pa se je vztrajno popravljalo, v prid črnih, in leta 1996 je bilo od 922 vseh vpisanih mladičev že skoraj polovica, 49%, vpisanih črnih (452).  Zadnja leta se razlike še zmanjšujejo in črni srednji šnavcerji so dokončno, in upravičeno, osvojili srca ljubiteljev šnavcerjev.

ROBUSTEN IN STABILEN

Srednji šnavcer je od nekdaj veljal za izrazito robustnega in rustikalnega psa, vendar je njegov ostri videz  močno omilila prepoved kupiranja uhljev in repa. Šnavcerje odlikuje stabilen značaja, čeprav se ve, da so nekatere linije vnesle v pasmo nezaželeno nervoznost, ki postane še posebej izrazita pri farmsko vzrejanih in nesocializiranih psih. Zato šnavcerja ne kupujte od posrednikov, vedno se odločite za mladiča od preverjenega vzreditelja, ki je znal poskrbeti za najzgodnejšo socializacijo psa.

Prednost šnavcerja je tudi njegova nezamerljivost, pogojena z globoko predanostjo. Ne, da si šnavcer ne bi zapomnil krivice… Pa še kako zna pokazati užaljenost, še kako vas bo ignoriral, če bo misli, da ste mu storili krivico!  Celo z rahlim ugrizom vas zna opomniti, da ste z njim ravnali narobe, le do otrok bo ostal  prizanesljiv, če le ne bodo prekoračili najvišjega praga njegove vzdražljivosti, pa še takrat se bo raje umaknil kot pokazal zobe.

Še to – srednji šnavcer zlepa ne ugrizne, rad pa uščipne Kar je razumljivo, saj izhaja iz družine pinčev ( beseda pinch v angleščini pomeni uščipniti, beseda picken pa v nemščini kljuniti).  Pa saj sem omenila, da se srednji šnavcer v družini čuti enakopravnega, predvsem z moško glavo družine,  tako da s vščišpom poravna dolg svoje zamere in rešuje svojo čast. Pač, spoznati morate šnavcerjev značaj, in vzljubili ga boste. Po nekaj letih življenja s srednjim šnavcerjem pa tudi nikoli več ne boste razmišljali o drugi pasmi.  Šnavcer je šnavcer- edinstven je!