PRITLIKAVI ŠNAVCER – Standard FCI skupina II / št. 183

Standard priznava 4 barve: poper sol, črno, črno-srebrno in belo

OPIS (po opisih posameznih barv pritlikavih šnavcerjev avtorice Željke Fon Zidar, mednarodne kinološke sodnice)

Zgodovina pasme

Pritlikavi šnavcerji se v kinologiji niso zgodili kar čez noč. Zgodovinsko so pasma starega izvora, dolgo so se oblikovali tako v tipu kot v barvi, in oblikujejo se še danes.

Štiri uradno priznane barve pasme pritlikavi šnavcer (črna, poper sol, črno srebrna in bela) so plod dolgotrajne vzrejne selekcije.

Predniki pritlikavih šnavcerjev so resasti pinči. Kdor pozna poglavje o opičjih pinčih bo bolje razumel, kako je prišlo do delitev pritlikavih pasem na pinče, pritlikave šnavcerje in opičje pinče. Daleč od tega, da bi Nemci svoje dvoriščne pse kar na začetku že vzrejali načrtno. O stari vzreji obstaja dovolj informacij, vendar se podatki od vzreditelja do vzreditelja in od obdobja do obdobja tako razlikujejo, da si le s težavo ustvarjamo sliko o enotni populaciji. Nekateri avtorji zgodovine šnavcerjev nastanek modernega šnavcerja izpeljujejo iz opičjega pinča, podgrizavega resastega pinča jabolčasto oblikovane glave, drugi izhajajo izključno samo iz okoli 30 cm velikega »resastega pinča« oziroma izhajajo iz standardnega (srednjega) šnavcerja. Resnica je verjetno nekje v sredini.

Resasti pinč in kratkodlaki pinč

Prvi opis pinča, ki ga je nemška nacionalna kinološka zveza priznala, datira iz leta 1880. in gre za opis »resastega pinča« in »opičjega pinča«. Vendar pa je leto 1880 pomembnejše po prvi objavi pasemskih znakov, po katerih so razdelili kratkodlake pinče od resastih pinčev.

Pregledovanje starih virov nas krepi v ugotovitvi, kako zapletena je bila delitev starih pritlikavcev in kako težko jo je ostro determinirati.

Opičji pinč

Danes se nam to zdi nenavadno, toda opičji pinč je bil med pritlikavimi pasmami šnavcerjev in pinčev na samem začetku vzreje velike natančneje opisan in razširjen kot pritlikavi šnavcer.

Ob vzreji že določenega tipa opičjega pinča pa je v Nemčiji obstajalo tudi ogromno število psov srednje velikosti, resastih pinčev oziroma prednikov srednjih šnavcerjev, ki so se mešali z vzrejo pritlikavcev. V vsakem primeru je beseda o podganarjih.

Podganarji in čuvaji

Vsi resasti pinči so bili v svojem bistvu podganarji, delovni psi, ki so strastno iztrebljali nevarne podgane in drugo golazen, včasih največjo nadlogo vasi in tudi mest. Ker bi bil podganji ugriz zaradi okužbe in zastrupitve lahko usoden za pse, so jim prirezovali uhlje in rep, najobčutljivejše in izpostavljene dele, glavo in oči, pa sta jim varovala ostra brada in goste obrvi. Podganarji so bili tudi pozorni in zvesti čuvaji, z glasnim in vztrajnim laježem so gospodarja opozarjali na nenapovedan prihod vsakega tujca in marsikomu, ki je prestopil začrtane meje njihovega doma, pomerili hlače. Ognjevitost in glasnost, neustrašnost in nezahtevnost, trdno zdravje in velika vzdržljivost so bile prirojene lastnosti teh psov.

Dober podganar, kar so resasti pinči bili, je moral podgano zadaviti v čim krajšem času. Da bi se ta lastnost ne izgubila, so v klubu za šnavcerje in pinče dolga leta redno preizkušali sposobnosti psov za lov na podgane z organizirano preizkušnjo ki je pomenila osnovo za vzrejno selekcijo. Strast za lov na podgane in golazen se je pri večini šnavcerjev in pinčev ohranila do danes, zato celo najbolj ljubek pritlikavi šnavcerček ni ravnodušen ne do krtine ne do podganje luknje.

Lovski pes

Lovski nagon za šnavcerje ni značilen, čeprav nekateri omenjajo, da enako kot terierje in jazbečarje šnavcerje nekoč uporabljali za lov na lisice in jazbece oziroma za delo pod zemljo.

Zapisi o vzreji so se pojavili stihijsko, nastajali so vzrejni zvezki , iz njih pa vzrejna knjiga »resastih pinčev«. 1. zvezek te vzrejne knjige je poln ugank; naletimo na številne vpise psov neznanih staršev, celo neznanih prednikov, nejasni so vpisani datumi, niso spisane starosti psov. Vendar je za zmedo opravičilo dejstvo, da je šlo za ogromno in zelo neenotno populacijo povsem nestandardiziranih psov.

Ločitev pritlikavega šnavcerja od opičjega pinča

Večina starih resastih pinčev je bila nekje na sredini med opičjimi pinči in pritlikavimi šnavcerji. Niso še imeli podolgovatih glav temveč okrogle, bili so kratkih gobcev, imeli so prej okrogle kot mandeljnaste oči, vendar pa trdo in gosto ostro dlako. Težave z razločevanjem so bile res velike in imeli so jih tako vzreditelji kot kinološki sodniki, resnično razločili so jih le res dobri poznavalci. Dokaj pozno, šele leta 1900, so opičje pinče in pritlikave šnavcerje razdelili v dva ločena razreda.

Josef Berta

Največji poznavalec pasem šnavcerjev in pinčev ter ustanovitelj in prvi predsednik Pinscher Schnauzer Kluba (1895 – 1921) Josef Berta je zapisal, da so pasmi preprosto ločevali tako, da so vse, kar je bilo lastno opičjemu pinču izključili iz značilnosti pritlikavega pinča. Delitev na pasmi je potekala je počasi, potrebno je bilo veliko potrpljenja, doslednosti, izkušenj in znanja. Nekaj podobnosti med pasmama je kljub temu ostalo. Berta je kasneje napisal, da ga je pri ustvarjanju podobe pritlikavega šnavcerja vodila podoba prvaka Jocca-Fulde-Liliputa16, rumeno-črnega samčka, poleženega leta 1898. leta. Ta na vzrejo sicer ni neposredno vplival, vendar pa je Berta pasmi po njem določil ime »Zwergschnauzer«, ki je postalo od leta 1910 uradno ime za pasmo.

Delitev glede na ugriz

Zelo pomemben dejavnik ločevanja je bil ugriz. Vzreditelji so iz vzreje pritlikavih šnavcerjev dosledno izključevali vse predgrizave pse. Pritlikavemu šnavcerju so za idealnega predpisali popoln škarjast ugriz, dopustili pa so mu tudi kleščastega. Položaj čeljusti oziroma pravilen ugriz posledično vplivata na obliko gobca in razmerje glave.

Zmeda med barvami

Dolgotrajna je bila precejšna zmeda med barvami. Prvi resasti pinči (pritlikavi šnavcerji) so bili barvno zelo neenotni, od rdečkastih do sivih z belino, srebrnosivi, rdeči, črni, črni z rjavimi ožigi, rumeni in sivo črni.

Celo v 2. zvezku vzrejne knjige (od leta 1903 do 1907), ko so pritlikavi šnavcerji že bili vpisani ločeno od opičjih pinčev, uradno priznane barve še niso bile določene.

Pincher-Schnauzer Klub (PSK)

Leta 1895 v Nordhausnu ustanovljeni Pinscher-Schanuzer Klub (PSK), ki je vodil vzrejo vseh čistokrvnih »podganarjev« (Rattler-jev) in »hlevskih pinčev« (Stallpinscher-jev), je v božičnem času leta 1902 izdal prvo vzrejno knjigo PSK kluba. Ideje Josefa Berte, tudi prvega vodje rodovne knjige, so se počasi uresničevale – pritlikavi šnavcer je postajal pomanjšana različica standardnega (srednjega ) šnavcerja z vsemi njegovimi pasemskimi posebnostmi.

Nihanja v vzreji

Ob ustanovitvi PSK-ja je bilo letno vpisanih zelo malo pritlikavih šnavcerjev. Še posebej je vzreja upadala v času 1. svetovne vojne (1914-1918), leta 1920 pa je občutno porastla. 2. svetovna vojna je vzrejo ponovno zadušila opomogla si je okoli leta 1948, ko je bilo vpisanih 1600 mladičev. Toda leta 1950 je vzreja ponovno nazadovala in statistika se je obrnila – vzreja črnih je prevladala nad poper sol.

POPER SOL PRITLIKAVI ŠNAVCERJI

Poper sol je stara barva. V 20-ih letih prejšnjega tisočletja je z močno vzrejo pritlikavih poper sol šnavcerjev začela grofica Kanitz iz Podangena. Psi vzorniki za njeno vzrejo so bili prvi v vzrejno knjigo vpisani šnavcerji – od katerih pa so nekateri takrat še bili lisasti, kar je o barvi te pasme sprožilo veliko vročih diskusij tistega časa.

Prava poper sol barva je bila na začetku velika redkost, vzreditelji so se za barvo zelo prizadevali. Danes matični klub ponovno apelira na vzreditelje in sodnike, naj skrbno preverjajo barvo in iz vzreje izločajo pse, ki niso ustrezni. V PSK so barve na čisto črno in poper sol barvo dokončno razdelili šele leta 1956.

Za barvo poper sol je značilno, da je ne samo plašč psa na oko pigmentiran »poper sol«, enaka je tudi barvna sestava vsake posamezne dlake – pri korenu je svetla, temnejša siva v sredini, konice so črne. Posebna pasemska značilnost poper sol šnavcerjev je temnejša maska in temne obrvi. Bele obrvi, bele šape, srebrna barva dlake ali dlaka nestrukturirane barve so velika napaka.

ČRNI PRITLIKAVI ŠNAVCERJI

V 1. zvezku vzrejne knjige Pinscher kluba je bilo vpisanih 10 črnih šnavcerjev (resastih pinčev) med njimi nekaj tudi iz vzreje Maxa Hartensteina, ki se je vzreje črnih pritlikavih šnavcerjev lotil sistematično in ji posvetil toliko pozornost kot dolgo za njim nihče več.
Zanimanje za črne pritlikave šnavcerje je namreč med leti 1923 in 1930 močno upadlo, vzreditelji so se preusmerili na vzrejo pritlikavih šnavcerjev poper sol barve, črni pa so skoraj izginili. Šele v 30-ih letih se je stanje popravilo, s prizadevanji psarn (»V.Muldental, V.Ahorntal«) iz okolice Muenchna in Bayreutha. V 60- ih je bilo središče vzreje najboljših črnih pritlikavih šnavcerjev v Hochburgu, od tam izhaja večina prvakov.

Črna barva je dominantna nad poper sol barvo. Dogaja se, da črni psi skozi generacije dolgo skrito prenašajo predispozicijo za poper sol barvo, ne da bi vzreditelji za to vedeli. Ko se (slučajno) srečata partnerja z enakima predispozicijama, se v leglu črnih staršev lahko poležejo mladiči poper sol. Poper-sol barva se namreč proti črni obnaša recesivno.

Včasih proces pigmentacije takoj po kotitvi še ni zaključen. V tem primeru imajo mladiči črnih šnavcerjev (tudi poper sol) bele kremplje, lahko imajo večjo ali manjšo belo liso na prsih, tudi svetlejši smrček. Ker se proces pigmentacije nadaljuje in zaključi v starosti 7 do 8 tednov, v tem času znaki večinoma izginejo. Psov, pri katerih znaki pomanjkljive pigmentacijo ne izginejo, za vzrejo ne uporabljamo.

ČRNO SREBRNI PRITLIKAVI ŠNAVCERJI

PSK je črno srebrne pritlikave šnavcerje, ki izhajajo iz legel prtlikavih šnavcerjev poper sol, priznal šele leta1968, dokončno pa FCI šele leta1978. Dejansko izvorni črno srebni šnavcerji prihajajo iz ZDA, Izraela in Danske. Paritve nemških z uvoženimi psi te barve so se izkazale pozitivno tako za velikost, kvaliteto dlake in zobovja. Priljubljenost črno srebrnih šnavcerjev je zelo hitro narasla in še narašča. Na žalost, na račun vzreje pasme poper sol.

Za evropsko vzrejo črno-srebrnih šnavcerjev je bila osnova švicarska vzreja, vodila sta jo dr. Hans Reber in Frieda Steiger, ki sta pasmi na široko odprla vrata v svet.

Začelo se je tako, da so bili nekateri mladiči nedorečene barve iz legel poper sol vpisani pod »Fehlfarbe«. Šele pri približno letu dni starosti je za vzrejo odgovoren član kluba odločil, ali psa lahko vpišejo kot črno srebrnega in uporabijo za vzrejo.

BELI PRITLIKAVI ŠNAVCER

Enako pozno, šele leta 1968, je PSK začel izdajati rodovnike tudi za bele pritlikave šnavcerje. Ti so se najprej, okoli leta 1980, začeli pojavljati na klubskih razstavah in vzreditelji in ljubitelji šnavcerjev so jih opazovali z veliko mero nezaupanja in jim niso bili naklonjeni. Kljub temu se je bela barva zaradi prizadevnosti in trmoglavosti lastnice psarne »Vom Grunewald«, Irmgard Sauer iz Ludwigsburga, prebila do samostojnosti.

Naprej so se pojavljali na klubskih razstavah, nato na nacionalnih, leta 1990 je PSK zanje odprli register, leta 1994 pa je FCI bele pritlikave šnavcerje uradno priznala in jim odprla zeleno luč za udeležbo na mednarodnih razstavah.

Od pritlikavih šnavcerjev drugih barv (poper- sol, črnih in črno srebrnih) se razlikujejo le po barvi, zadržali pa so njihove druge telesne in značajske značilnosti, vključno s temno pigmentacijo oči, vek, usten, smrčka in krempljev, kar jih loči od popolnih albinov. Torej imajo temne oči, temno obrobljene veke in ustne, črn smrček in črne kremplje, kar je v privlačnem kontrastu z njihovo belo dlako, je njihov šarm in razpoznavnost hkrati.

Karkoli, beli mladiči v leglih črnih šnavcerjev dolgo niso bili uradno priznani. Zato so bili za vzrejo dolgo časa nezanimivi in vzreditelji so jih odstranjevali takoj po skotitvi. Vendar se ne pojavljajo samo v leglih črnih staršev.

Za vsako ceno do cilja

Lastnica psarne »Vom Grunewald« Irmgard Sauer iz Ludwigsburga je bila prva pomembna vzrediteljica, ki si je zadala za cilj vzrejo belih šnavcerjev. Ker gospa ni upoštevala vzrejnih predpisov nemškega Pinscher Schnauzer Kluba in nedovoljenih belih mladičev ni eliminirala, ampak se je samovoljno odločila za njihovo vzrejo, ki uradno ni bila potrjena, so jo nemški kinologi izključili iz Pinscher Schnauzer Kluba. Strogi ukrep pa Saurjeve v njenih sklepih ni omajal. Z vzrejo je nadaljevala. Svojo pritlikavi belo šnavcerko Dixie je parila z majhnim belim srednje velikim šnavcerjem Tellom von Bad Cannstadt. Že pri njuni drugi paritvi je dobila štiri enake pritlikave bele šnavcerje. To jo je opogumilo in z vzrejo je še bolj uporno nadaljevala, čeprav njeni nemški kolegi iz klub niso hoteli za njeno delo niti slišati. Po mučnih sporih so Sauerjevo končno in z velikim odporom sprejeli nazaj.

Šele leta 1968 je nemški PSK (Pinscher Snauzer Klub) le izdal rodovnike tudi za bele pritlikave šnavcerje.

Ti so se najprej, okoli leta 1980, začeli pojavljati na klubskih razstavah in vzreditelji in ljubitelji šnavcerjev so jih opazovali z veliko mero nezaupanja in odklanjanja. Kljub temu so si beli pritlikavi šnavcerji vztrajno utirali pot. Prodrli so naprej na nacionalne razstave, leta 1990 so zanje odprli register in dolgo je preteklo, da jih je FCI priznala (leta 1994) in jim s tem odprla zeleno luč tudi za udeležbo na mednarodnih razstavah.

Danes pritlikavi beli šnavcerji niso več posebnost. Še vedno so dokaj redki v primerjavi s številčnostjo obarvanih bratov, vendar pa jim popolnoma enakovredni korakajo ob boku.

Poleg za svoj cilj trmasto zagrizene Irmgard Sauer, ki je pričela z vzrejo in razvojem belih pritlikavih šnavcerjev, je za le te v Nemčiji pomembno kinološko ime zadnjega desetletja Margit Rolof. Vzrediteljica in kinološka sodnica, lastnica poznane psarne pritlikavih belih šnavcerjev »Bommerholz«, je o njih napisala tudi knjigo.

»De Delmata«

Beli pritlikavi šnavcerji v Evropo prihaja tudi skozi stranska vrata in nam iz bližine, iz Hrvaške. Na naših razstavah je za promocijo pritlikavih belih šnavcerjev najzaslužnejša vzrediteljica Sanja Dumanić iz Splita, lastnica psarne »De Delmata«.

Gospa je doma najprej imela pritlikavega šnavcerja barve poper sol in je pasmo že poznala, ko jo je do pritlikavega belega šnavcerja pripeljala usoda. Poročena s pomorskim kapetanom ga je gospa Dumanjić večkrat spremljala na plovbah. Ko se je na enem izmed potovanj ladja ustavila v ZDA, v Houstonu, se je odpravila na svoja običajna potepanja, povezana z nakupovanjem in ogledi. Takrat ji za nakupovanja ni bilo, pravi. Odločila se je, da bo obšla trgovine z živalmi. V eni izmed trgovin je med ogledom naletela na majhnega belega kužka, ki jo je močno spominjal na šnavcerja. Takoj je osvojil njeno srce. Kasneje je prodajalka je potrdila njeno ugotovitev, da gre za šnavcerja. Prinesla je na vpogled kužkov rodovnik, vendar se je gospa Dumanjić še prej, preden je papirje sploh videla, odločila, da se od belega kužka ne bo ločila. Odpeljala je mladička k veterinarju, uredila vsa potrebna cepljenja in se z njim vrnila na ladjo. Pravi, da jo je sicer malo skrbelo, kaj bo o njenem nenavadnem nakupu rekel soprog. Pa ga je, ljubitelja psov, beli šnavcerček hitro osvojil s svojo prijaznostjo in temperamentom in odobril je vkrcanje malega potnika. Kužek se je priljubil tudi drugim članom posadke in odlično prenesel dolgo potovanje. Gospa Sanja je budno bedela nad njim in celo posvarila vse ladijske Filipince – ki jedo pse – naj se njenemu ljubljenčku ne približujejo. Pa so ji odgovorili, da te vrste psov ne jedo, ker da je kužek za njihov okus presuh…Vendar, pri takih ljudeh previdnost ni nikoli odveč. In tako je Billy, prvi primerek belega pritlikavega šnavcerja na Hrvaškem, srečno prispel iz Amerike v Split.

Kako so Billiyu iskali družico

Po dveh letih se je gospa Dumanjić odločila, da Billiyu v Ameriki poišče družico. Vendar to ni šlo pričakovano gladko. Po celem New Yorku, ob pomoči vseh znanih in neznanih ljudi ter pomorskih agencij, so mu iskali nevesto. Brezuspešno. Med plovbo za Baltimoor so končno le izvedeli za nekega mladička belega pritlikavega šnavcerja v državi Louisani. Čeprav je bilo to zelo daleč od njihove ladje, je upanje le bilo. In ko so upanje že skoraj pokopali, saj o šnavcerčku ni bilo glasu od nikogar in nikjer, in so se že vračali po dolgem zalivu, ki je vodil v Atlantik, je najprej prišlo kratko sporočilo za Sanjinega moža – kapetana, nekaj ur za tem pa je pilotski čoln dostavil težko pričakovani paket. Ni manjkalo dosti, da bi jim ob pretovarjanju ogromen val kletko s psičko skoraj odplaknil v morje. Pa so na krov le srečno povlekli majceno belo bitje, Keko. Imela je 8 tednov in na poti do srečne nove lastnice je izmučena Keka zamenjala kar tri avione, podajali so si jo po taksijih in za konec jo je doletela še vožnja s hitrim čolnom – vse to, dokler ni prestrašeno bitje prišlo v pravo naročje.

Kako do moža za lepo Bianco
Keka, oziroma Kaisers snow white princess, je prvič polegla 07.07.1994, njeni mladiči so bili Bianca, Bull, Bowie Back in Boss. Gospa Dumanjić je obdržala Bianco, jo razstavljala in dosegali sta najvišja priznanja, med katerimi je izredno ponosna na BOB, dosežen v Dortumndu leta 1996, ko je bila konkurenca v Nemčiji, matični domovini šnavcerjev, resnično ostra. Kajti, v Nemčiji zmagati s šnavcerjem tuje vzreje pomeni uspeh nad uspehi. Celo Margit Rolof, strokovnjakinja za pritlikave bele šnavcerje, je priznala, da je Bianca nenavadno lep primerek svoje pasme. Ko Rolofova kljub poznavanju evropskih legel ni našla odgovora na vprašanje, kje bi za Bianco dobili primernega samčka, je gospa Dumanjoć vzrejo pritlikavih belih šnavcerjev vzela dokončno v svoje roke. S soprogom sta sama poiskala primernega plemenjaka za lepo Bianco, onkraj luže seveda, in z veseljem ugotavljamo, da so psi njune vzreje danes med najlepšimi primerki svoje pasme.

V Slovenijo sta prvo pritlikavo belo šnavcerko, Emily Emerald v letu 2001 iz psarne De Delmata Sanje Dumanić pripeljala Marjana in Janko Založnik iz Šempetra. Drugo psičko je iz Madžarske uvozil Edi Lorbek iz Pesnice.

VIŠINA JE POMEMBNA

Do 2. svetovne vojne so se prizadevanja vzrediteljev, da bi tip pritlikavega šnavcerja poenotili, obrestovala, in uresničili so cilj, da je pritlikavi šnavcer svoji majhnosti navkljub postal »pravi šnavcer«.

Prvotno zastavljena višina, borih 28 cm, se je sicer izkazala za nedosegljiv cilj, zato so jo premaknili najprej na 30, nato na 33 cm in dokončno pristali na odločitvi za 35 cm.

Danes je višina pritlikavega šnavcerja postala ponovno aktualen problem. Skladni in močno grajeni psi pogosto presegajo določeno zgornjo mejo višine, vendar PSK ne razmišlja o novi spremembi. Kajti, z višanjem zgornje meje višine bi pritlikavi šnavcer preveč približal okvirom srednjega šnavcerja, meja med pasmama bi se zabrisala, storjena bi bila težko popravljiva škoda. Težko tudi, da bi se danes uresničili zelo stari predlogi nekaterih vzrediteljev na razdelitev šnavcerjev na pritlikave (zwerg), male (klein) in srednje šnavcerje, kot to obstaja, na primer, pri nemških špicih.

Število legel pritlikavih šnavcerjev po vsem svetu narašča, močno pa se spreminja glede na barve.

AMERIKA – NEMČIJA, TEKMECI ZA PASMO

Ko govorimo o ameriški vzreji pritlikavih šnavcerjev, moramo vedeti, da v Ameriki pritlikavih šnavcerjev ne vzrejajo ločeno po barvah, kot to določata vzrejni pravilnik matičnega Pincher Schnauzer Kluba in FCI. Za razliko od črnih, črno srebrnih in poper sol ameriških pritlikavih šnavcerjev, ki se od evropskih razlikujejo deloma v tipu, dlaki in značaju, omenjena dejstva pritlikavemu belemu šnavcerju govorijo v prid, saj je še vedno v formiranju in Nemčija, čeprav matična dežela pasem šnavcerjev, pri kreiranju belih pritlikavih šnavcerjev nima edina zaslug in niti ne vedno najboljše roke. Res pa je, da so pritlikavi beli šnavcerji, tudi beli, nemška pasma, ki je v Evropi številčno tudi najmočneje zastopana v Nemčiji. Sledijo ji Poljska, Češka, Italija, Madžarska in Avstrija, pasma se nezadržno širi in kvalitetno napreduje.

Toda tudi ob prebiranju zajetne ameriške knjige o pritlikavih šnavcerjih (The Book of the Miniature Schnauzer, Anna Katherine Nicholas,) o belih pritlikavih šnavcerjih ni posebej nič napisanega, pa tudi v večini literature jih obravnavajo le obrobno.

Ne le zaradi značilnega simpatičnega šnavcerskega značaja, tudi zaradi svojega atraktivnega izgleda in za spremljevalca primerne velikosti, pritlikavi beli šnavcerji vztrajno pridobivajo na priljubljenosti.

Problem ameriške vzreje

Oktobra 1993 je na zasedanju ISPU-ja (Mednarodne zveze za šnavcerje in pinče), dr. Hans Roebe , prvič javno odprl problem bodočnosti pritlikavih šnavcerjev, tema pa postaja še posebej v zadnjem času zelo vroča. »Ameriški tip«, namreč, ki se je začel pojavljati na razstavah, ne odgovarja FCI standardu, in je po mnenju odgovornih za pasmo, nesprejemljiv.

Nesprejemljive značilnosti ameriške vzreje:

1.) Netipična, po ameriških meril strižena (trimana ) dlaka; po hrbtu je groba, po nogah je svilena, predolga in natupirana kot pri kodrih.
2.) Pigmentacija poper sol šnavcerjev ni izenačena. Ameriški standard zahteva svetlo sivo ali srebrno barvo dlake, blede tone na obrveh, bradi, ličnicah, pod vratom in na notranji strani uhljev, po prsih, pod repom in na prednjih šapah in notranji strani zadnjih nog. Tudi trebuh je lahko svetlejši. Pri črno srebrnem pritlikavem šnavcerju standard sledi enakim idealom in tipu kot pri poper sol šnavcerju.
3.) Ameriški standard dovoljuje medsebojno parjenje različnih barvnih variant

4.) Američani psa v razstavnem krogu predstavljajo z glavo, visoko dvignjeno s pomočjo zategnjene vrvice, z močno odprtimi koti zadnjih nog, rep mu držijo v smeri urinega kazalca »na 12«. Skratk, razstavna preža ameriškega pritlikavega šnavcerja je povsem nenaravna.
5.) Glava je zelo ozka in dolga, podobna glavam terierjev (terierki tip); Razmerja na glavi ne odgovarjajo razmerjem standarda FCI, kar pomeni, da je del od stopa do smrčka veliko daljši kot razdalja od zatilnice do stopa.
6.) Strmo je postavljen ( med lopatico in nadlahtnico skoraj ni kota), ima pokončen, vitek in dolg vrat ter slabo okotene sprednje noge, običajno tankih kosti, kar vzreditelji zakrivajo z natupirana mehko dlako.
7.) Preplitka prsa in pomanjkanje predprsja; psi imajo teriersko ravna prsa, globino prsi vizualno nadomešča dolga dlaka.
8.) Rep je nastavljen zelo visoko, križec raven; običajno repu k pokončni drži z roko pomaga vodik.
9.) Zadnje noge so preostro okotene, skočni sklep prenizko nastavljen.
10.) Pogosto presega standardno višino.
11.) V Ameriki je dovoljeno prirezovanje uhljev in repov. Večina razstavnih psov je kupiranih.

Odlični družabniki

Pritlikavi šnavcerji so robustni in temperamentni psi, njihovo zdravje je trdno, življenjska doba dolga. Imeti morajo trdo, žimasto dlako, ki se trima. To pomeni, da se zrela in odmrla dlaka izpuli s trimerjem (ali izpuli s prsti), izčeše se poddlaka, na nekaterih mestih pa se lahko dlaka prikrajša s strižnikom). Brada in obrvi sta ponos in značilnost vsakega šnavcerja; ne striže se ju, le oblikuje, in seveda, redno češe. Triman šnavcer skorajda ne pušča dlak in je enostaven za vzdrževanje. Igriv in vodljiv je, toda potrebuje dosledno vzgojo, saj je to »velik pes v malem«. V agilityju je spreten, zmore tudi daljše sprehode, predvsem pa ne prenaša dolgočasja. Ni zamerljiv, kar je prednost njegove družbe za otroke, vendar psa nikoli ne kupujte otroku. Pes in otrok sta lahko dobra prijatelja, vendar le, če za njima stojijo razumevajoči in odgovorni starši.