OPIČJI PINČ
Standard FCI skupina II / št. 186

»Ko pravimo, da grdost tega majhnega psa predstavlja njegovo lepoto, mislimo le na njegovo telesnost. Duhovno gledano, je ta pes nekaj najboljšega: vesel in zabaven, v najboljši meri narejen za človeka, crkljiv in ljubezniv, toda tudi sposoben za boj z drugimi psi. Nagnjen je k lovu na podgane in sem ter tja so ga uspešno uporabili tudi za lov na kunce in prepelice.«

»Brehms Tierleben«

Gledano anatomijo opičjega pinča, danes najdemo le slabo podobnost s pritlikavim šnavcerjem, mogoče je celo večja njegova anatomska podobnost z grifoni.

Iz zgodovine pasem je nemalokrat težko razdvojiti katera pasma je prej nastala oziroma kje in kdaj poteka ločnica, ki je pasmi razdelila. Veliko virov je pomanjkljivih ali netočnih in razlage slonijo na predpostavkah. Skratka, v zgodovini kinologije je veliko vrzel, kar je razumljivo, saj si veliko starih vzrediteljev ni delalo zapiskov in temu tudi niso bili zavezani.

Opičji pinč, nekaj časa zelo zapostavljena pasma, je v zadnji letih doživel razcvet, predvsem po zaslugi holandske vzrediteljice Mieke Cooijamns in njene psarne Tani Kazani. Banana Joe Tani Kazani je leta 2013 postal celo zmagovalec ameriške največje razstave psov v Westminstru.

Sicer pa je v kinologiji ocenjevati priljubljenost pasem zelo nepredvidljivo početje, kajti nikoli se ne ve, kdaj in kje bo neki kinofil, kinolog, vzreditelj ali razstavljalec katero od starih pasem potegnil iz naftalina in se za njeno promocijo zanjo zavzel z vsemi močmi.

Stara pasma, domovina Nemčija
Opičji pinči so stara nemška pasma. Njihovi predniki so majhni podeželski psi, kakršnih je včasih v srednjnemškem prostoru po mestih in vaseh kar mrgolelo. Stoletja so živeli na tem prostoru in nihče se ni načrtno ukvarjal z njihovo vzrejo.
Končno se jim je usoda v 17. in 18. stoletju le nasmehnila. Navihani mali grdavški so čez noč prišli v modo, postali so ljubljenčki nemških dam, tudi gospodov, skratka, postali so željen objekt statusa. Ko so jih opazili še slavni umetniki kot so bili C. Veralt, L. Cronach in Albrecht Duerer, so v njihovih delih opičji pinči postali nesmrtni…

Resasti pinči
Vzrejne knjige resastih pinčev (med katere je spadal tudi opičji pinč) so sestavljali vzrejni zvezki. Na začetku vzreje teh zvezkov še ni vodil klub, saj kluba še ni bilo, ampak stari in izkušeni strokovnjaki za pasme, vzreditelji in sodniki. Nemci so bili kar precej natančni in zato si na podlagi njihovih dokumentov lahko o nastajanju pasem ustvarimo dokaj popolno predstavo.
V 1. zvezku vzrejne knjige resastih pinčev naletimo na veliko število vpisanih psov neznanih staršev, celo neznanih prednikov, tudi datumi niso povsem jasni in starosti psov nedoločljive. Pa vendar je ta začetna zmeda povsem razumljiva, če si predstavljamo, da je šlo za ogromno in povsem neenotno populacijo povsem nestandariziranih psov.

Ločitev resastih od kratkodlakih
V 90-ih letih 19. stoletja so v okolici Muenchna nastajala številna vzrejališča psov zelo različnih pasem. Veliko vzrediteljev, veliko vzrejnih usmeritev, veliko ciljev, različne želje… Pasemski znaki, po katerih so krakodlake pinče ločili od resastih pinčev so bili prvič objavljeni leta 1880.
Opičjega pinča so v Berlinu leta 1896 imenovali kar »dolgodlaki pritlikavi pinč,« in niti švicarski kinolog Tschudy niti Josef Berta, strokovnjaka za nemške pasme, si o njegovem poreklu nista bila enotna. Berta je celo razmišljal o možnosti, da je opičji pinč križanec med svilnatim kodrom in krakodlakim pinčem, kar pa se je izkazalo za malo verjetno.

Stari tip na veke!
Črto pod stihijo križanj močno različnih nemških dvoriščnih pinčev sta potegnila kinologa in prijatelja Josef Berta in vzreditelj Max Hartenstein. Po Hartensteinovi smrti je njegovo delo nadaljeval Berta, ki je pred tem sicer vzrejal doge. Upošteval je vodilo starih nemških vzrediteljev, ki se ga številni oklepajo še danes, da je edino pravi tip »stari tip«. Zato se v Nemčiji podoba opičjega pinča od takrat do danes ni mnogo spremenila.

»Zampel«, »Flick« in »Pepin«
Za najznačilnejšega predstavnika opičjih pinčev je v 90-ih letih veljal temperamentni samček »Zampel« vzreditelja Fernerja. Ferner , tako kot Josef Berta, si je zelo prizadeval obdržati in vzrejno utrditi ur-tip (pratipsko obliko) te pasme. Predgrizavost opičjih pinčev sicer ni bila povsem v skladu s cilji vzreje, vendar so jo vzreditelji vzeli v zakup. Kajti, precej starih vzrediteljev je ob popravljanju ugriza (nezaželjene predgrizavosti) obupalo in vzrejo celo opustilo. K sreči je ostalo še nekaj vztrajnih, ki jih je spodbujalo dejstvo, da so bili opičji pinči – kakršni pač so bili, med ljudmi dokaj priljubljeni.
Več kot 50 let, do svoje smrti, se je posvetil vzreji starega tipa opičjega pinča tudi vzreditelj Nussbaumer. Med prvimi pomembnimi predstavniki opičjih pinčev sta še »Flick Sacheros« in »Pepin Landshutia«.

Barvno pisani
V tipu so si bili opičji pinči zelo podobni, barvno pa so se poenotili šele kasneje. Že iz prvih zapisov o opičjem pinču (leta 1876) v Tuebingenu izdane knjige (»Der Hund und seine Racen«) je razvidno, da so prvotno obstajali rdečkasti ali sivi opičji pinči z belino, srebrnosivi, rdeči, črni, sivo črni in črno-rjavi.
Nekateri vzreditelji so v želji, da bi čim hitreje prišli do še krajših gobčkov, na škodo pasme v opičje pinče vkriževali tudi mopse in grifone. Posledica je bila sprememba tipa: izgubili so zanje značilen navihani izraz, dobili drug obliko oči, v telo pa so psi postali daljši in težji.
Čeprav je nov tip opičjega pinča na razstavah pritegnili pozornost, predvsem nepoznavalcev, pa ga strokovnjaki za pasmo niso sprejeli. Ostro so nastopili proti zgoraj omenjenim križanjem in naredili red. Pasma je, vsaj zanekrat, ostala čista.

Predgrizavi
Značilnost večine starih pritlikavih pasem so relativno kratke glave. S krajšanjem zgornje čeljusti je pri opičjih pinčih prihajalo do poglabljanja očesne vdolbine in istočasnega bočenje čela – do nezaželenih znakov, ki jim pravimo defekti nanizma, in so v vzreji nesprejemljivi.
Nagnjenost h krajšanju zgornje čeljusti, ki je značilnost večine pritlikavih pasem, vodi tudi k predgrizavosti, ki pa je za opičje pinče značilna in v standardu priznana pasemska posebnost.
Vendar se s sprejetjem predgrizavosti niso strinjali vsi vzreditelji. Nekateri so odločno nastopili proti. Načrtno so popravili ugriz na škarjastega (ali vsaj kleščastega) in s tem začeli vzrejo – kasneje nastalih – pritlikavih pinčev in pritlikavih šnavcerjev.

Prvi strokovni opisi
V za svoj čas (1890) zelo izpopolnjeni in znameniti Brehmsovi knjigi o življenju živali je bilo opičjim pinčem namenjenih kar veliko besed:

»Resasti pritlikavi pinč ali opičji pinč (Canis familiaris gryphus hirsutus) se po postavi in videzu zelo razlikuje od običajnih pinčev. Lepega ga dela njegova grdost – prav zato ljubitelji veliko povprašujejo po njem in ga cenijo. Pri pravem opičjem pinču je telo v primerjavi z okončinami dolgo, vrat močan. Dlako ima dolgo, čvrsto ter debelo, prekriva celo telo tudi okončine, ter pada čez obraz. Pri nekaterih vrstah je dlaka nekoliko mehkejša, toda vedno okrog oči oblikovana v zvezdast okrasni venec, zato je njegov obraz podoben obrazu sove.«

Dve leti kasneje (1892) je Franz Krichlerl o opičjem pinču dopisal:

»Pes pod imenom opičji pinč je pritlikavi podganar in glede na svojo velikost ne sme biti težji od 3,5 kg. Ima visoko zaobljeno glavo, kratek gobec in okrogle, velike svetleče oči, obdane z vencem daljše dlake, zato ima obraz opičji videz. Odlakanost po obrazu je mehkejša kot po telesu, kjer je dlaka resasta.«

Kinolog Beckman je leta 1895, sestavil naslednjo razdelitev:
• kratkodlaki pritlikavi pinči,
• resasti pritlikavi pinči (današnji pritlikavi šnavcer)
• in resasti opičji pinč.

»Affenpincher«
Ime »opičji pinč« (Affenpinscher) je brez znanstvene podlage. Izhaja iz ljudstva in je povezano z videzom psa, ki spominja na opico. Čeprav so se pojavila namigovanja, da gre za vkrižanje opice, je to le izmišljotina. Majhni vaški psi, podobni nemškim resastim pinčem, so obstajali tudi v Belgiji in Franciji. Tam so iz njih razvili grifone.

Prvič na razstavi.
Razmejitev na pritlikave šnavcerje, pinče in opičje pinče

Leta 1895. je Josef Berta za opičjega pinča končno zbral vse za sestavo standarda potrebne značilnosti. Na pasji razstavi v Munechnu so istega leta (1895) opičjega pinča prvič razstavljali kot samostojno pasmo in pod lastnim imenom.
3. marca 1895 je Josef Berta odprl v nemški kinologiji nov list. V Nordhausnu je ustanovil  Pinscher- Schnauzer Klub v katerega sta se združila Pinscher-Klubs Koeln in Schnauzer – Klubs Muenchen. Do takrat so šnavcerji, pinči in opičji pinč spadali v eno skupino » resasti pinči«. – Danes si težko predstavljamo, koliko dela in volje je bilo potrebnega, da so vzreditelji – kinologi razmejili, definirali in razvili posamezne pasme.

Resast ali svilnat
Leta 1905, v imenitno ilustrirani knjigi Baylanda »Dogs of all nations« objavljeni opis opičjega pinča, se je zelo malo razlikoval od današnjega  standarda. Kaj nam to pove? Da je vzrediteljem dejansko uspelo pasmo obdržati v »starem tipu«!
Istega leta (1905) je pasmo opisal tudi znani kinolog Strebel. Po njegovem mnenju sta glede na kvaliteto dlake obstajali dve varieteti opičjih pinčev: svilnata in resasta.  Svilenodlaki opičji pinči so resda obstajali, vendar so tudi že davno izumrli. Ker je bila dlaka večine psov  deljene kvalitete (mehkejša po obrazu in trša po telesu), Streblova delitev ni naletela na poseben odmev.

»Waterloojec«
Na zgodovino vzreje opičjega pinča je zagotovo močan pečat zapustilo znamenito poročilo, ki ga je Josef Berta napisal v knjigi »Hundesport und Jagd« (1921). Nanaša se na njegovo odkritje »čiste krvne linije« opičjih pinčev »Waterloo«.
Opisuje, da je leta 1824 lastnik kavarne Mali Waterloo leta od dveh premožnih dam, ki sta se s kočijo vračali v Hamburg, pa ju je snežni metež prisilil prenočiti v penzionu kavarne, v dar dobil  par majhnih psov. Kužka sta bila podobna opicam. Dami sta bili dobri dobri poznavalki psov in sta kavarnarju zatrdili, da gre za »opičja pinča«. Opisali sta mu celo pasemske znake te vrste. Šlo je za parček; psička je imela 8 tednov, samček od 4 do 5 mesecev. Iz te kombinacije naj bi kavarnar vzredil najbolj čisto linijo opičjih pinčev, saj je (linijsko) vse mladiče iz legel paril nazaj z istimi samcem (svojim najstarejšim psom). Tako je utrdil najstarejšo vzrejno linijo Waterloo, ne da bi vmešal tujo kri.

LOČITEV OPIČJEGA PINČA OD PRITLIKAVEGA ŠNAVCERJA…
V 1. zvezku vzrejne knjige Pinscher kluba je bilo vpisanih 14 resastih pinčev. Ti resasti pinči so bili podobni tako opičjim pinčem kot pritlikavim šnavcerjem in težave z razločevanjem so imeli na začetku tako vzreditelji kot sodniki.
Po mnenju Josefa Berte so jih ločevali na pasmi tako, da so vse, kar je bilo lastno pritlikavemu šnavcerju, izključili iz značilnosti opičjega pinča Delitev pasem je potekala je počasi, z veliko potrpljenja in strokovnega znanja. Nekaj podobnosti je kljub temu ostalo.

Delitev glede na ugriz
Oba tipa resastih pinčev sta se dolgo prepletala, pomemben dejavnik ločevanja pa je bil ugriz. Iz šnavcerjev so vzreditelji dosledno izključevali vse predgrizave pse in jih vpisovali med opičje pinče, ter obratno; opičje pinče z normalnim (kleščastim ali škarjastim) ugrizom so vpisovali med pritlikave šnavcerje.

Zmeda pri barvah
Dolgotrajna je bila precejšna zmeda med barvami.

• V 2. zvezku vzrejne knjige (od leta 1903 do 1907) so bili pritlikavi šnavcerji že vpisani ločeno od opičjih pinčev. Tudi v tem obdobju je bilo vpisanih 14 opičjih pinčev, ki so bili po barvah rumeni, rdečerumeni, črni, črni mešani s sivo, črnosivi, sivorjavi, eden pa ni imel vpisane barve.
• V 3. zvezku z vpisi med leti 1908 in 1910 je bilo 18 vpisov, od tega 10 iz okolice Muenchna. Pri barvah spet srečamo črno, črnosivo, rumeno, rdečerumeno, rdeče črno, rdečo in črnosivo z rumenimi oznakami.
• V 4. zvezku vpisov med leti 1911 do 1913 se je število opičjih pinčev prvič visoko povzpelo, na 44, od tega je bilo 18 vpisov iz okolice Muenchna, ki je postal središčni center vzreje šnavcerjev in pinčev. Barve so ostale nespremenjene: 13 rdečerumenih, 11 črnih, 7 črnih s sivo, 4 rdeči, poper sol, rumeni, srebrno sivi in temno sivi. V obdobju vojne vpisov ni bilo.

Prevladovati začne črna
Sčasoma je začela prevladovati črna barva. Leta 1917. je bilo črnih vpisanih samo 40 % psov, leta 1931 pa je črnih bilo že 90% psov. Leta 1940 je odstotek črnih narasel na 97%, leta 1946 pa je bilo črnih že 100 % psov! Pri tem – pri črnih odtenkih, je ostalo vseh do danes.

Pinscher-Schnauzer Klub (PSK) na delu
Leta 1895. v Nordhausnu ustanovljeni Pinscher-Schanuzer Klub (PSK) je v svoje roke prevzel vzrejo vseh čistokrvnih »podganarjev« (Rattler-jev) in »hlevskih pinčev« (Stallpinscher-jev). Za Božič leta 1902 so izdali prvo vzrejno knjigo PSK kluba in Josef Berta, ki je bil tudi prvi vodja rodovne knjige, je v uvodu napisal:
»Med pritlikavimi oblikami resastih pinčev obstaja precej veliko število »opičjih pinčev« od katerih nekateri niso povsem čisto pasemski, čeprav gre za zelo staro in med ljudstvom priljubljeno obliko.
Ti psi imajo visoko zaobljeno lobanjo, kratek gobec in velike, okrogle izstopajoče oči, ki so v obliki venca obdane z daljšo dlako in spominjajo v obraz bolj na sovo ali opico kot na psa. Dlaka je mehkejša in precej daljša v primerjavi z velikimi resastimi pinči, predvsem na obrazu.«

Dokončno razmejitev med pasmama je delo Pinscher Schnauzer Kluba. Bila pa je zahtevna naloga.
V knjigi standardov šnavcerjev in pinčev (»Standard- Buch der Schnauzer und Pinscher Rassen«) je leta 1959. W. Jung opisal, kako »je bilo na neki munechenski razstavi mogoče videti parado najboljših opičjih pinčev, za katere pa je sodnik pojasnil, da to sploh niso opičji pinči temveč slabi pritlikavi šnavcerji… S tem je tako razbesnil nekatere razstavljalce, da so svoje pse kar prodali. V jezi tako odprodano psičko Bello Isario pa je na naslednji razstavi v Hamburgu poznavalec pasme, Josef Berta, ocenil najvišje…« Pse so torej razločevali le res dobri poznavalci!
Po delitvi resastih pinčev na opičje pinče in pritlikave šnavcerje, je vzreja opičjih pinčev napredovala zelo počasi. Hitro so jih začeli spodrivati atraktivnejši, modernejši pritlikavi šnavcerji in jih popolnoma prehiteli.

Selitev čez ocean
O tem, kdaj se je pasma pojavila v Ameriki, so dokumenti skopi. Menda leta 1935, vsekakor pa so opičji pinči tam postali zelo priljubljeni. Imajo svoj pasemski klub »Affenpinscher Club of America«. – Po standardih AKC (ameriške kinološke zveze) imajo lahko tudi več barv: ob črni Američani priznavajo še črnega s rumenimi ožigi (black and tan), rdečega in beige (mešanico rdeče osnove barve s črnimi in belimi dlakami).
Po 1. juniju 1998. je nemški klub za šnavcerje in pinče preklical pravilo prirezovanja uhljev in repov, tako da nemški standard danes priznava samo nekupirane pse. Po 6. aprilu 2000 je klub omilil še zahtevo po izključno črni barvi ter pristal na priznanju »črnih odtenkov«, saj je veliko črnih psov imelo rdeče ali sive odtenke. Seveda je še vedno najbolj zaželena barva čisto črna.
Okoli današnjega standarda se kreše veliko pripomb, podobno kot pri pritlikavih šnavcerjih pa postaja tudi pri opičjih pinčih problem velikost.

Željka Fon Zidar