Zgodba se je začela leta 2001, ko sta babi in dedi kupovala psičko. Prej sta imela 2 kodrici. Prebrala sta veliko knjig o pasmah. Upoštevala sta tri najpomembnejše pogoje pri psu, da ne pušča dlake, se ne slini in smrdi. Na koncu sta se odločila za pasmo pritlikavega šnavcerja. Kmalu po tem sta šla babi in dedi v Novo Mesto po črno pritlikavo šnavcerko NIKO. Bila je zelo neustrašna in zelo poslušna. V pasji šoli je naredila vse izpite z odlično. Jaz sem bil še mlajši in sem se je bal, saj je bila razigrana. Zadnje leto pred njeno smrtjo sem se z njo zelo povezal in bila sva nerazdružljiva. Na sesku je imela bulico in dali smo jo operirati. Dobila je preveč narkoze, ker ni mogla zaspati. Ponoči je krvavela iz organov. Zjutraj sem se še poslovil od nje in odšel v šolo. Ko smo prišli domov so me oblile solze, saj NIKE ni bilo več z nami. Umrla je stara 4 leta kar je zelo malo. Potem smo bili eno leto brez živali in praznine nismo mogli zapolniti z ničemer.
Leta 2006 sem hodil v četrti razred, ko mi je dedi obljubil psičko za odličen uspeh. Nismo in nismo mogli dočakati dne, ko bi psička prišla. Mami in ati sta vsak dan po internetu iskala pritlikave šnavcerke in na koncu smo se odločili za ARIANE KAZAK, ki je prišla iz Srbije. Po njo smo šli v Ljubljano na glavno avtobusno postajo. Vsi smo bili nestrpni, saj je prišla veliko kasneje kot je bilo rečeno. Ko smo jo dobili je bila prehlajena, saj je bila izpostavljena klimi. Prve tri dni je hodila vse povsod za nami saj je že prej zamenjala tri domove. Kmalu se je privadila in bila je pravi bonbonček. Nje se nisem bal saj smo jo razvajali kar naprej. ARIANE je bila čisto drugačna po karakterju in poslušnosti. Jeseni smo jo peljali k frizerju in ga. Vesna nam je svetovala, da se udeležimo pasje razstave v Mariboru. In res odšli smo na razstavo, ARIANE pa je dosegla 2. mesto za najlepšega mladiča. Bili smo zelo veseli saj si nismo mislili. Tako me je premagala strast po razstavljanju in tudi sam se udeležil nekaterih tekmovanj. Dosegla sva veliko prvih, drugih, tretjih in četrtih mest.
Lani, leta 2009, pa smo se odločili, da bo imela leglo. Parit smo jo dali avgusta, kotila pa je oktobra. Te trije meseci so bili zelo dolgi, saj smo komaj čakali, da se povržejo. 14. oktobra pa je ob eni uri zjutraj povrgla. Mami, ati in jaz smo spali. Prišla je babi in njena prva beseda je bila "prišel je". Seveda smo se vsi zbudili in zagledali majhno kepico, nato še eno in na koncu še eno. Prvi in drugi mladiček sta se izlegla brez težav, tretjega pa smo skoraj izgubili. Na začetku sploh ni dihal, potem pa je posredoval dedi ali "glavni babičar" in ga je rešil. Tako smo imeli tri majhne psičke in vsi so bili fantki. Vsak dan smo jih opazovali in spremljali vsak njihov korak v samostojnejše življenje. Prišel je dan, ko je prvi že moral oditi iz gnezda. To je bil BLACKY, saj je bil skoraj čisto črn. Kupila ga je ugledna družina. LUCKY ali tretji psiček je odšel k starejši gospe, ki je imela že prej šnavcerja a ji je poginil.
CASPER je kot drugi psiček ostal pri svoji mamici. Sedaj sem jaz njegov lastnik in vsak dan je zelo obarvan in razigran. Vsak dan se igra z mamico ARIANE. Upam ,da bom tudi s tem psičkom dobil nekaj lepih mest na pasjih razstavah. Sedaj je star tri mesece in kmalu bo odrasel psiček. Veliko otrok ne sme imeti psa jaz pa imam ARIANE in CASPERJA in sem srečen zato. Moje življenje že od začetka zaznamujejo mali brkati psi...