Lahko rečem, da od malega rastem s psi. Najstarejša, velika šnavcerka Nina je že umrla ko je imela 16 let, druga naša velika črna šnavcerka Aika jih ima 7. Meni je 13 let in ker sva že celo njeno življenje skupaj, se dobro poznava in sva velika prijatelja. Dolgo je bila močnejša od mene in šele zadnja leta sem ji dorasel, vendar jo še vedno težko obvladam. Aika je bolj mamina, saj mamo najbolj uboga in jo je mama tudi vedno razstavljala. Vedno sem lahko samo gledal. Zelo sem si želel, da bi lahko sam razstavljal svojega psa, pa kaj, ko so to bile le sanje.

Začel  sem redno trenirati tenis kar mI je vzelo ogromno časa. Vendar na psa nisem pozabil. Šport je šport, ukvarjanje s psom pa mi pomeni čisto drugo veselje in sprostitev. Vedno, kadar sem se s treninga vrnil domov, me ja Aika zvesto čakala in težko opišem, kaj čutim do nje. Za nič na svetu je ne bi prizadel in mislil sem, da do konca njenega življenja ljubezni ne bomo delili še z drugim psom. Pa je naneslo drugače. Po dolgem posvetovanju sta ser mami in oči odločila da kupita še eno, tokrat pritlikavo črno šnavcerko – zame. Dobil sem jo iz Zagreba in skrajšano jo kličemo Jackie. Mala je Aiko takoj vzela za svojo, Aika pa je bila kar nekaj časa zelo nezaupljiva do nje, dokler se ni prepričala, da ji Jackie prav nič ne krati naše ljubezni. Prav lepo ju je videti skupaj, veliko in malo.

Med počitnicami sem z njma preživljal svoje najlepše ure in veliko razmišljal kakšna bo Jackie, ko bo odrasla. Seveda sem mislil s tem na razstave, saj grozno uživam, če sem na razstavi med psi. Komaj sem čakal konec poletja, razstave v Trbovljah, prve preizkušnje za Jackie in zame. Trenirala sva kako hoditi v krogu in kako pokazati zobe in nama je šlo doma zelo dobro. Blazno sem bil vesel, ko se je bližala zadnja avgustovska nedelja. Ampak bolj ko se je razstava bližala, bolj me je stiskalo v želodcu ko sem razmišljal kako bo takrat, ko bo šlo zares.

Na dan razstave je bilo krasno vreme in vzdušje je bilo super, le mene je stalno po malem grickalo v želodcu. Jackie seveda ni vedela kaj pomeni razstava in je bila povsem brez skrbi. Vse jo je zanimalo, vsakega psa bi si rada pogledala, toliko ljudi in psov še v življenju ni videla in blazno je uživala. Kar malo preveč, saj me je vlekla kamor jo je vleklo srce in komaj sem jo dohajal. Čeprav sem sodnico poznal, saj spremljam kaj se v našem pasemskem klubu, sem v krog vseeno stopil s precejšnjo tremo. Čisto drugo je, ko gre zares! Okrog kroga stojijo ljudje in gledajo, kaj se v krogu dogaja, kaj delaš, kako pes teče in gre, kako se obnaša in kaj reče sodnik. Razstavljanje ni tako enostavno kot je videti od zunaj, ko si samo opazovalec. Še dobro, da sva z Jackie doma vadila, čeprav bolj za šalo in zabavo, vendar mi je to precej pomagalo da sem premagal tremo. Tudi zobke je lepo pokazala in srečen sem, ker sva se tako dobro odrezala. To me je tudi spodbudilo da napišem, da je razstavljanje lahko super stvar, če ga vzameš zares. In če imaš okrog sebe prave pasje prijatelje, ki te vzpodbujajo in imajo pse iskreno radi ne glede na razstavi dobljeno oceno. 

Hvaležen sem mami in očku, da sta mi izpolnila skrito željo in mi omogočila, da sem Jackie lahko razstavljal. Na razstavi sem se veliko pogovarjal tudi z drugimi lastniki psov in iz druženja sem se veliko naučil, tudi to sem sprejel, da ne gre vedno vse po maslu. Pa vendar, že iz tekmovalnega tenisa imam dobre izkušnje, da se do zmage pride težko in samo z vztrajnostjo, porazi pa so boleči.   Jackie pa ni teniška žogica, je živa in ljubka in moja živalca in prav vseeno mi je ali je prva ali zadnja na razstavi – moja je in zame najlepša, moja prijateljica, in to bo vedno ostala. Če je prva – odlično! Če ne – tekma je tekma. Gremo naprej… Dobimo se na naslednji razstavi! "