Uporabniki portala






Ste pozabili geslo?

Iz galerije ...

banner.jpg

Obiski na strani

Danes7
Ta mesec844
Skupaj286336
KLIKER TRENING za začetnike

Kliker trening za začetnike I.

Ne uporabljate klikerja?

Ker je preveč zapleteno?

Preberite, kaj vam svetuje SILVIA TRKMAN, dvakratna svetovna prvakinja v agilityju!


   No, naj vam zaupam veliko skrivnost: sploh ni zapleteno, zelo preprosto je. Veliko bolj preprosto kot klasično šolanje. Poteka hitreje, laže, daje boljše rezultate in predvsem - ne škodi! Nasprotno pa so klasične metode škodile že mnogim psom: ena sama napačna korekcija ob napačnem času in kak bolj občutljiv pes vam morda nikoli več ne bo zaupal.

   Pri kliker treningu je vse veliko bolj preprosto: en napačen klik vas stane natančno en briketek, ki bo pozabljen v času naslednjih petih klikov. Ampak vam nikoli ne uspe klikniti ob pravem trenutku? No, tega ne verjamem. Če bi bilo to res, svojega psa tudi po klasičnih metodah ne bi mogli ničesar naučiti. Torej vam le ne gre tako slabo. Pri preprostih, dolgotrajnih vedenjih tako ali tako ne morete zgrešiti. Vaja pa dela mojstra in kmalu se boste izurili tudi v lovljenju kratkih, bliskovitih vedenj - kdaj pa kdaj vam česa morda ne bo uspelo ujeti. toda nedvomno je to še najlažje doseči s klikerjem.

   Ja, zato uporabljam kliker: ker je najlaže. Stisniti kliker ob pravem času je veliko laže kot izreči besedo. Poleg tega je laže tudi za psa, saj je bolj distinktiven zvok od katerekoli besede: besedo mora pes še premisliti, klik pa se zareže v možgane. Nekako tako kot šolski zvonec: iz svojih šolskih dni se še prav dobro spomnjam, da je reakcijski čas na zvonec veliko krajši kot reakcijski čas na stavek "šolske ure je konec".

   Znaki in signali so v uporabi prav zaradi svoje hitre in preproste prepoznave. Si predstavljate, da bi prometne znake nadomestile table z napisi, kakšno vedenje se od vas pričakuje v prometu? Seveda bi šlo tudi tako, toda ali ni z znaki preprosteje? Najprej se jih moramo sicer naučiti, a ko jih osvojimo, gre z znaki veliko laže, kot bi šlo z besedami.

   Enako velja za kliker: seveda ga lahko nadomestimo z besedo, a če si vzamemo 10 minut za privajanje na kliker, bo učenje za psa v nadaljevanju veliko lažje. Zvok klikerja je pač za psa laže in hitreje razpoznaven kot katerakoli beseda. - To pa je tudi edina prednost klikerja pred besedo. Kliker metoda namreč ne zahteva uporabe klikerja, zahteva pa filozofijo šolanja z inštrumentalnim pogojevanjem.

   Kliker torej zgolj natančneje in za psa bolj razpoznavno označi vedenje, ki nam je všeč in ki ga bomo nagradili. Klik psu pove, da si za vedenje v tistem trenutku, ko sliši klik, zasluži nagrado in da je nagrada že na poti. To je v kratkem vsa teorija kliker treninga. Preprosto, mar ne?

   Če si zapomnite ta en in edini stavek, namreč ta, da je kliker marker zaželenega vedenja in da psu pove, da si je ravnokar zaslužil nagrado, ki je že na poti, potem veste vse. Potem odpadejo vsa vprašanja tipa (1) - "ali moram po vsakem kliku nagrajevati", (2) - "ali kliknem po ukazu ali pred njim", (3) - "ali sem pri psu, ki sem ga učil s pomočjo klikerja, za vedno obsojen na kliker in brikete v žepu" itd.

   Taka vprašanja me vedno znova užalostijo, še zlasti, ko jih izrečejo ljudje s klikerjem v roki: preden vzamete v roke kliker, morate razumeti zgolj to, da je klik znak, da si je kuža z vedenjem v času klika zaslužil nagrado, in odgovori na vsa vprašanja bodo jasni.

   Jasno je namreč, da:

   1. Da, po vsakem kliku je treba nagrajevati. Klik za psa nikoli ne bo nagrada, zakaj le bi bil lahko katerikoli zvok nagrada za psa? Klik je zgolj informacija, da je nagrada na poti, in ga NIKOLI ne morete uporabljati brez nagrade. Vsakemu kliku sledi nagrada, in to celo, če ste kliknili nenamerno ali ob napačnem trenutku.

   2. Kliker trening ne pozna ukazov. Klik je način, kako psu kar najbolj nedvoumno in natančno povemo, katero vedenje bomo nagrajevali. To vedenje bomo, ko ga bomo dokončno izoblikovali, poimenovali in potem ime tega vedenja uporabljali za to, da to vedenje tudi izzovemo. Dokler pes vedenja stoodstotno ne obvlada, povelja sploh ne uporabljamo. Če pa pes vedenje že pozna in želimo to vedenje zgolj izboljšati, denimo, položaj pri vaji "poleg", potem psu seveda lahko poveljujemo "poleg", počakamo na položaj, ki je najbližje idealnemu, nato pa kliknemo in psa nagradimo. Klik vedenje označi in ga prav zato, ker psu pove, da je nagrada na poti, zaključi. Psu pove, da si je nagrado že zaslužil in s tem vedenje prekine. Po kliku lahko zgolj še nagradimo.  

   3. Kliker trening je način UČENJA. Ko pes enkrat vajo zna in jo z veseljem opravlja, ne potrebujemo ne klikerja ne briketkov. Kdaj pa kdaj je sicer še potrebno nagrajevanje (še posebno, če vedenje samo po sebi za psa ni nagrajujoče), klik pred nagrajevanjem pa ni potreben, saj pes že ve, zakaj smo ga nagradili. Kliker zato potrebujemo zgolj za učenje ali izboljševanje določenih vaj. Ko kuža vaje že zna, kliker potrebujemo eliko manj, kot potrebujejo vodniki klasično izšolanih psov vrvico ali kako drugo obliko grožnje.

   Še nekaj klasičnih, večno ponavljajočih se vprašanj o kliker treningu:

   Ali lahko kliknem večkrat, kadar sem posebej zadovoljen z delom psa?

   Ne, vsakemu kliku sledi nagrada. Kadar smo še posebej zadovoljni, kliknemo še vedno zgolj enkrat, a nato svoje zadovoljstvo pokažemo s še prav posebnim navdušenjem in s še posebej slastnim priboljškom.

   Ali moramo nujno nagrajevati s hrano?

   Ne. Hrano se v kliker treningu veliko uporablja zato, ker omogoča veliko ponovitev v kratkem času. Po želji pa lahko nagrajujemo tudi z igro ali s čemerkoli, kar je za našega psa nagrajujoče. Nagrade lahko po želji kombiniramo in izmenjujemo.

    Zakaj sploh potrebujemo kliker, če vedno potrebujemo tudi nagrado?

   Klikerja ne potrebujemo, če smo sposobni nagrado dostaviti v pasji gobec, dokler se pes še vede tako, kot nam je všeč. To je zelo preprosto pri statičnih vajah tipa "sedi", "prostor" in "stoj". Zaplete pa se že, če želimo nagrajevati za hitro usedanje ali uleganje. Še toliko težje je dovolj hitro dati hrano v pasji gobec pri dinamičnih vajah, predvsem pa tedaj, ko jih pes opravlja s polno hitrostjo in še toliko bolj, ko je daleč stran od nas. Pri takih vedenjih nam je kliker nadvse dobrodošla pomoč, saj nam dovoljuje, da nagrajujemo z zamikom: če kliknemo v trenutku, ko pes izvaja določeno vedenje, to psu zelo natančno pove, za kaj ga bomo nagradili, tudi če tega vedenja v trenutku nagrajevanja ne izvaja več: pri kliker treningu je namreč pomemben trenutek klika in ne trenutek nagrajevanja, zato je timing s klikerjem bistveno lažji, še zlasti pri dinamičnih, kratkotrajnih vedenjih.

   Zakaj prav klik in ne beseda, kot je npr. "priden"?

   Kot smo že napisali, je pri kliker treningu za vodnika lažji timing, za psa pa je lažja prepoznava in interpretacija, zato je zelo dobrodošel pripomoček pri šolanju, seveda pa niti po naključju ni nujno potreben. Kliker trening je mogoč tudi brez klikerja, uporabljamo lahko tudi besedo, a po možnosti krajšo in bolj enozvočno, kot je "priden". Besedica "to", denimo, je že boljša izbira, še bolje pa deluje tlesk ali kak drug zvok, ki ni čustveno obarvan in je za razliko od besed vedno enak. Če se odločite za besedo ali zvok, tako besedo ali zvok lahko uporabljate zgolj v ta namen. Beseda ali zvok sta zelo uporabna v primerih, ko klikerja nimamo pri roki in zato vsem toplo priporočam tudi uporabo besede ali določenega zvoka, kadar pa načrtno učimo nekaj, se le splača iz predala izbrskati tudi kliker.

   Ali s svojim klikanjem motim druge pse, ki jih učimo na kliker?

   Psi se hitro naučijo, kateri klik je namenjen njim in kateri ne. Prvič, ko se bo naš kliker kuža znašel v okoliščinah, kjer klikajo tudi drugi ljudje, bo sicer nekoliko zmeden, a gre za vprašanje nekaj minut, potem pa mu bo kristalno jasno, kateri klik je "njegov" in kateri ne. Prav tako ne prihaja do večje zmede, kadar imamo sami dva ali več psov. Novega vedenja tako ali tako lahko hkrati učimo zgolj enega psa, v tem času naj bodo drugi psi v drugem prostoru. Kliker bodo sicer slišali, a bodo dobro vedeli, da ni namenjen njim. 




 KLIKER ZA ZAČETNIKE II.
Ne uporabljate klikerja?
Ker je preveč zapleteno?

piše: Silvia Trkman


   Odgovori na vprašanja, ki jih privrženci te metode šolanja največkrat slišimo:

  • Ali lahko začnem tudi s starim, klasično šolanim psom?
                Seveda. Je pa res, da so psi, ki smo jim vse življenje sami pomagali do želenega vedenja, na začetku malce presenečeni in bistveno manj inovativni pri ponujanju vedenj, saj klasično šolanje  ne le, da ne spodbuja, ampak kar zatira samoiniciativno razmišljanje. A tudi razmišljanja se lahko naučimo.

  • Kdaj je najprimernejši čas, da mladička začnem šolati s pomočjo klikerja?
                Čimprej. Najbolj inovativne in za šolanje navdušene kužke dobimo, če že od vsega začetka šolamo na ta način. Začnemo lahko takoj, ko mladiček začne intenzivno komunicirati z okolico, torej kadarkoli po četrtem tednu starosti.

  • Kaj vse lahko šolam s klikerjem?
                Vse. Kliker je najbolj nepogrešljiv pri šolanju za obedience in freestyle obedience, kjer je odločilnega pomena, kako natančno so vaje izvedene. Šolanje vaje "poleg" do stopnje, ki jo zahteva obedience in freestyle obedience, si težko predstavljam brez klikerja. Vsekakor klasični "zategovalci" tu pogorijo na vsej črti, zares natančen položaj je najlažje dobiti prav s klikerjem.

                Kliker je zelo uporaben tudi v agilityju, kadar učimo kakega zelo natančnega vedenja: če denimo, učimo statične cone, je sicer uporaben, a ni zares potreben, pri učenju tekočih con pa je skoraj nujen, saj zaželeni delček sekunde, ko ima kuža tačko na coni, težko označimo na kakršenkoli drug način. Prav tako je zelo uporaben pri učenju krajšanja obratov in vseh drugih podrobnosti, ki so na velikih tekmovanjih, v množici odličnih psov edino, kar odloča o zmagovalcu.

                Vse več pa kliker uporabljajo tudi pri šolanju razstavnih psov. S klikerjem psu še najlažje natančno povemo, kako naj nosi rep, kam naj postavi to ali drugo tačko itd.

                Na kratko: čim bolj preciznega vedenja hočemo naučiti psa in čim bolj natančne, zanesljive in hitre odzive hočemo, bolj nepogrešljiv je kliker.

  • Katere živali lahko šolam s klikerjem?
                Vse. Vsa živa bitja se učijo po enakem principu, zato vse lahko šolamo s klikerjem. Še zlasti nepogrešljiv je pri tistih živalih, ki jih ne moremo dati na povodec: delfine, podgane in druge visoko inteligentne živali, ki se sicer rade in hitro učijo, vendar njihovo šolanje ne dopušča pasjih metod - pasjih v obeh pomenih besede.      

  • Kako pri kliker treningu izzovem vedenje?
                Vedenje lahko ujamemo (ang. capturing), oblikujemo (ang. shaping), izvabimo (ang. luring) ali modeliramo (ang. modeling).

                "Lovimo" lahko vsa vedenja, ki jih pes sam od sebe izvaja v vsakdanjem življenju: usedanje, uleganje, pretegovanje, zehanje, ležanje na boku, lajanje, cviljenje, renčanje itd. Psa preprosto opazujemo, čakamo na vedenje, ki bi ga radi "ujeli" in kliknemo. Gre za pravo "fotografsko" delo: čakamo na preimeren trenutek in pritisnemo na gumb, ko pes naredi nekaj zaželenega. Težava pri tem načinu učenja je, da je dokaj dolgotrajno, saj pes, dokler ne ugotovi, da si s tem lahko zasluži nagrado, določenega vedenja ponavadi ne bo počel tako pogosto, kot bi si morda želeli.

                Tu je zato v prednosti uporaba vabe: pri "luringu" vedenje izzovemo sami. Klasičen primer je, denimo, uporaba hrane v roki, ki jo držimo za kužkovo glavo, kar povzroči, da se kuža usede pri učenju vaje sedi. Pri tako preprostem vedenju je vaba sicer res najbolj preprosta rešitev, ni pa nujno najboljša, saj ne spodbuja kužka k razmišljanju v tolikšni meri kot, denimo, oblikovanje vedenja (shaping). Poleg tega je prehod od uporabe vabe do vedenja brez pomoči vabe dokaj težaven in to prav zato, ker kužku na začetku učenja ni bilo treba razmišljati, ampak je zgolj sledil vabi. Pogosto se zato zgodi, da se kuža nauči zgolj sledenja vabi in ne vedenja, ki ga želimo naučiti. Zato je potrebno uporabo vabe čimprej opustiti in kužku pustiti, da razmišlja sam.

                Oblikovanje vedenja je kliker trening v čisti obliki. Začne se z "lovom" na katerokoli vedenje, ki je blizu tistemu, ki ga želimo naučiti. Ker nagrajevanje vedenja to vedenje okrepi, lahko postanemo bolj izbirčni, zvišamo kriterije in potrjujemo zgolj še vedenja, ki so najbližje končnemu želenemu vedenju - in tako naprej, vse dokler ne pridemo do končnega vedenja. Vajo "poleg" na ta način učimo tako, da počakamo, da psiček svoj pogled usmeri v naš obraz, kliknemo in ga nagradimo. Ko podaljšamo psičkovo pozornost na naš obraz do zadostne mere, se začnemo premikati in za začetek klikamo že za psičkovo spremljanje. Ko nas psiček že pozorno spremlja, začnemo klikati samo še v primerih, ko ns spremlja ob levi nogi, nato pa na enak način izboljšujemo položaj do zadnje podrobnosti. Nasprotno pa pri uporabi vabe ("luring") psa zvabimo  v pravilen položaj s priboljškom - kar je na prvi pogled lažje in hitreje, težave pa se bodo začele, ko priboljška ne bo.

                Pri modeliranju vedenja v bistvu uporabljamo klasične metode, ko psu sami pomagamo v pravilen položaj, ga na primr posadimo v položaj "sedi" - potem pa takoj klik in nagrada. Ta metoda od psa zahteva še manj razmišljanja kot učenje z vabo, poleg tega pa je za nekatere bolj občutljive kužke neprijetna. Pravi kliker trenerji modeliranja zato NE uporabljajo: največji puristi med kliker trenerji ne uporabljajo niti "luringa!, kaj šele modeliranja.

                Bolj slikovito lahko štiri načine učenja prikažemo na primeru določene vaje; denimo vaje, da se pes na povelje zavrti v levo.

                Če hočemo to vedenje ujeti, moramo počakati na trenutek, ko se pes na svojo pobudo zavrti v levo, denimo, ko se v pričakovanju sprehoda zavrti pred zaprtimi vrati, si lovi rep, se zavrti med igro itd. in ta trenutek ujamemo s klikom ter potrdimo z nagrado. Ker tega vedenja kuža najverjetneje na lastno pobudo ne počne prav pogosto, bo ta način učenja kar dolgotrajen, zato pa je "lovljenje"zelo uporaben način učenja za vsa vedenja, ki jih pes pogosto počenja sam od sebe (usedanje, uleganje,...) in sploh edini način učenja vedenja, ki ga ne moremo izzvati z vabo ali modeliranjem (lulanje, lajanje, renčanje, zehanje itd.).

                Z vabo vrtenje v levo nadvse preprosto izzovemo tako, da priboljšek ali igračko pomolimo psu pred nos in ga premikamo tako, da se kuža, sledeč priboljšku, zavrti okoli svoje osi. To je nadvse preprosto, a ne pozabimo, da mora biti vaba čedalje bolj oddaljena in vedno manj izrazita (roka vedno više, krogi z njo vedno manjši), sicer se bo kuža naučil zgolj slediti vabi. Zato se je vabi, če je le mogoče, priporočljivo izogniti: čeprav na prvi pogled navadno daje najhitrejše rezultate. Edina težava je, da so ti rezultati kdaj pa kdaj varljivi, kužka pa smo nehote naučili nekaj drugega, kot smo mislili, da ga učimo.

                Pri modeliranju bi to enako vedenje (vrtenje v levo) izzvali tako, da bi kužka prijeli za ovratnico in ga vodili v krogu, pri čemer pa bi bržkone zmedli kužka, ko bi ga vlekli za ovratnico, zato te metode ne priporočam. Ta metoda je bolj dolgotrajna kot vabljenje ali oblikovanje, poleg tega pa daje slabše rezultate, manj navdušene pse in manj intenzivna, natančna in energična vedenja.

                Lahko pa poskusimo z oblikovanjem vedenja, saj bo to dobra vaja za učenje vedenj, pri katerih  vabe ne moremo uporabiti. Vedenje vrtenja v levo lahko oblikujemo tako, da opazujemo psa in počakamo na trenutek, ko mu pogled uide v levo. Klik in nagrada. Takoj, ko  kuža ugotovi, zakaj je bil nagrajen, zahtevajmo več: počakamo, da pes rahlo obrne v levo vso glavo. Klik in nagrada. Potem zahtevajmo nekoliko bolj izrazit premik glave. Nato premik glave in vsaj ene tačke. Pa dveh tačk ... in tako naprej do polnega vrtljaja v levo. Pa do enega vrtljaja in četrt, vrtljaja in pol in vse do petih, desetih ... Kolikor si jih pač želimo.

                Če smo začetniki, nam bo ta način učenja najverjetneje vzel več časa, kot bi nam uporaba vabe, a tak način učenja je odlična naložba za prihodnost. Kuža, izurjen v takem načinu učenja, in njegov vodnik, izurjen v timingu  klikanja, se lahko vaje, kot je vrtljaj v levo, naučita v nekaj minutah. In vsake naslednje še malce hitreje. Poskusite!

Kliker trening za začetnike - III.

piše: Silvia Trkman


   V prejšnjem članku (Kliker trening za telebane - II.) smo pojasnili prednosti in pomanjkljivosti štirih različnih načinov, kako do različnih vedenj, ki bi jih radi naučili svojega psa. Tukaj pa še beseda ali dve o tem, kako naprej.

   Proces učenja se namreč ne zaključi s tem, da vedenje izzovemo. Treba ga je še izpiliti, poimenovati in nato vzdrževati, saj izgine vsako vedenje, ki ni samo-nagrajujoče, če ga kdaj pa kdaj še vedno ne nagradimo.

   Naj na kratko ponovim nekaj najpomembnejših dejstev, ki smo jih razložili v prejšnjih dveh člankih:

  • klik psu pove, da si je z vedenjem v času klika zaslužil nagrado;
  • klik vedenje konča, nagrada je namreč že zaslužena in pes lahko vedenje prekine;
  • kliku VEDNO sledi nagrada: tudi če smo kliknili po pomoti, psa nagradimo in poskusimo znova.
   Klik vedenje torej vedno zaključi. Klikerja zato ne morete uporabljati za označevanje vedenja, ki ga ne želite prekiniti. Če psu klikamo za hitro usedanje, ga moramo nagraditi, čeprav ob kliku vstane. Če psu klikamo za pravilen vhod v slalom, ga moramo nagraditi, čeprav slaloma ne dokonča. Če nočemo, da pes vstane iz položaja sedi, skoči iz slaloma ali zaključi katerokoli vedenje, lahko uporabimo premostitveno besedo tipa "še", ki psu pove zgolj to, da je na pravi poti, nagrada pa še ni zaslužena; lahko pa ga kako drugače spodbujamo, toda NE kliknimo, če ne želimo prekiniti vedenja.

   Vedeti pa moramo, da bo pohvala po opravljeni vaji (po vaji "sedi" ali po izvedbi celotnega slaloma), pomenila nagrado za dokončanje vaje in NE za njen začetek, torej za sedenje in ne za hitro usedanje oziroma za dokončanje slaloma in ne za pravilen vhod za slalom. Hitro usedanje ali pravilen vhod v slalom lahko nagradimo le, dokler se pes še useda oziroma vstopa v slalom: nagrajujemo namreč vedno to, kar pes počne v trenutku klika. Klikati zato ne smemo PO tem, ko pes opravi želeno. Če kliknete PO želenem vedenju, utrjujemo vedenje PO želenem vedenju in NE želenega vedenja! Če smo zaželeno vedenje zamudili, NE kliknemo, lahko pa nagradimo in nato poskusimo znova.

   Klikerja tudi NE smemo uporabljati za pridobivanje pozornosti - kar je najbolj pogost način zlorabe klikerja. Nič kolikokrat sem že morala poslušati navdušene klikeraše, ki so svojega psa, ki je ravno hotel skočiti v drugega psa, ali pa jim je navdušeno uničeval pohištvo, kopal luknje po vrtu ali počel karkoli drugega, kar si pač ne bi želeli, uspešno priklicali s klikerjem in mi zagotavljali, da so zdaj pa dokončno prepričani v to metodo ... In prav tolikokrat sem jim morala na to pojasnjevati, da metode očitno sploh še ne poznajo, saj jo uporabljajo tako, da z njo učijo psa prav tistih stvari, ki ga želijo odvaditi... Prav ti ljudje bodo zato že čez nekaj tednov razlagali, da metoda ne deluje!

   No, prav to, da njihovi psi vedno bolj besno skačejo v druge pse, vedno bolj vztrajno obdelujejo pohištvo in razkopavajo vrtove, dokazuje, da metoda deluje. Saj smo že na začetku poudarili, da lahko psa na ta način naučimo česarkoli. Njihovi psi so se tako uspešno naučili, kako priti do klika, in vedenja, ki jih do klika pripeljejo, ponujajo čedalje pogosteje in vedno bolj intenzivno... Na grozo svojih skrbnikov ...

   Trenutni učinek pri klikanju v takih nezaželenih situacijah je morda res zaželen, toda ne pozabimo, kaj smo s tem pravkar naučili psa! Če kliknemo, ko pes ni pozoren na nas, bomo pri psu, pogojenem na kliker, s tem sicer res pritegnili pozornost, vendar ga bomo hkrati naučili, da naj ne bo pozoren na vas, saj je to najlažji način, kako priti do nagrade. Če si s klikerjem pomagamo preusmeriti pasjo pozornost, ker se kuža za nas ne zmeni, ker pravkar gloda naš najnovejši par čevljev, ste ga s tem pravkar naučili idealnega načina, kako priti do nagrade: glodanje čevljev. Zato - NIKAR! Psi se po tej metodi učijo veliko prehitro, da bi si lahko privoščili takšno zlorabljanje.

   Odpravljanja nezaželenega vedenja se moramo zato lotiti na drug način. Kako? Preprosto: namesto nezaželenega vedenja psa naučimo alternativnega vedenja.

Pes skače po ljudeh?

   Prav, prosimo pomočnika, da mirno stoji, medtem ko pes skače vanj. V trenutku, ko se utrudi in ima vsaj za trenutek vse štiri tačke na tleh, kliknemo in nagradimo. Počasi zahtevajmo, da vse štiri tačke na tleh ostanejo več kot le trenutek, naučite ga lahko tudi, da se usede. In kuža bo kmalu nehal skakati po ljudeh, saj smo ga pravkar naučili boljšega načina, kako pridobiti pozornost in priboljške: da se mirno usede pred prišlekom.

Pes začne divje vleči, ko zagleda drugega psa?

   Dobro, umaknite se na razdaljo, kjer še lako pritegnete njegovo pozornost in nato njegovo pozornost na vas nagradimo s tem, da ga spustite k drugemu psu. Nato postopoma zmanjšujemo razdaljo in se vsakič, ko se pasja pozornost preusmeri od nas na psa, obrnemo za 180 stopinj, in počakamo, da je pes spet pozoren na nas in se zato spet obrnemo proti drugemu psu. Če naš pes ostane pozoren na nas, ga za nagrado spustimo. In tako naprej, dokler pes ne ugotovi, da gre lahko k drugemu psu zgolj tako, da nas prej pogleda in nam namenja vso svojo pozornost, vse dokler si s tem ne zasluži sprostitvenega povelja in igre z drugim psom.

   Psi namreč delajo, kar deluje: vlečejo, ker se njihovi lastniki pustijo privleči k drugemu psu in jih tako s tem nagradijo za vlečenje. Skačejo in lajajo, ker tako lahko pripravijo svojega vodnika, da jim nameni pozornost in ga s tem za tako vedenje nagradi itd. Psi so namreč sila bistre živali in ko gre za njihovo korist, hitro ugotovijo, kako do tega priti.

   To pasjo lastnost pa lahko obrnemo v svoj prid. Moramo pa biti ves čas pozorni kaj nagrajujemo, in na pasje vedenje odreagirati tako, da bodo nagrajena zgolj želena vedenja. Kot smo že večkrat povedali, se nagrajena vedenja namreč okrepijo, nenagrajena pa počasi izginejo.

   Zato nikar ne skoparimo z nagradami. V procesu učenja je nagrada za psa nujno potrebna informacija o tem, kaj sploh hočemo, zato je treba nagrajevati VSELEJ, kadar dobimo od psa to, kar hočemo, na začetku celo vse, kar je vsaj približno podobno temu, kar hočemo. Če na začetku ne nagrajujete pogosto, to pomeni, da ste si zastavili previsok kriterij za nagrajevanje. Vedenje, ki ga želimo naučiti, razdelimo na najmanjše možne delce in za začetek nagrajujemo vsak trzljaj mišic v pravo smer, nato pa višamo kriterij dovolj počasi, da še vedno lahko nagrajujemo kar najbolj pogosto, saj sicer tvegamo, da bo pes po fazi prve frustracije, ko vedenja ponuja še bolj intenzivno, prešel v drugo fazo resignacije in nehal ponujati vedenja.

   Kasneje začnemo nagrajevati SELEKTIVNO, samo za najboljše (najbolj natančne, anjhitrejše, itd.) odzive. Ko pa vedenje izpilimo do zadnje podrobnosti, nagrajujemo zgolj še OBČASNO.

   V tej zadnji fazi kliker ni več potreben, saj pes že ve, za kaj je nagrajen. Občasna nagrada pa je potrebna za ohranjanje kateregakoli vedenja, ki za psa ni samo po sebi nagrajujoče. Seveda pa je nagrada lahko karkoli, kar je za psa nagrajujoče: poleg hrane in igračke tudi božanje, besedna pohvala, lahko mu za nagrado odpremo vrata, ga spustimo s povodca, mu pustimo, da se igra z drugimi psi ... Vsakič, ko si pes kaj zaželi, lahko to izkoristimo za utrjevanje naučenih vedenj.

   In kdaj natančno v tem procesu začnemo poimenovati določeno vedenje? To je odvisno od tega, ali je vedenje, ki ga učimo, preprosto ali bolj kompleksno. Enostavna vedenja tipa "sedi" in "prostor" lahko poimenujemo že prvič in vedno, ko jih kuža izvaja. Bolj kompleksna vedenja pa poimenujemo šele takrat, ko smo prišli do končne, želene oblike vedenja. "Poleg" je torej "poleg" šele tedaj, ko kuža hodi v točno določenem položaju.

   Pred tem si lahko pomagamo s "prehodnimi" povelji: prvo fazo učenja vaje "poleg" npr. lahko poimenujemo "glej me", ki nato, ko je psu popolnoma jasen tudi želeni položaj, postane "poleg". Preden dosežemo vedenje v končni obliki, pa ga ne moremo poimenovati s končnim imenom preprosto zato, ker dveh različnih vedenj (tj. prve, ohlapne oblike vedenja, ki ga učimo, in končne, natančne oblike vedenja) ne moremo poimenovati z istim imenom, sicer tvegamo nesporazume.


   Pa veliko veselja ob šolanju n ne pozabite: psi se radi učijo! 



 

www.berghi.si
www.eukanuba.si
www.snavci.si
 www.mrpet.si

© 2017 Klub ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije