Uporabniki portala






Ste pozabili geslo?

Iz galerije ...

img_4952.jpg

Obiski na strani

Danes7
Ta mesec844
Skupaj286336
PRITLIKAVI ŠNAVCER - ČRN. Standard FCI skupina II / št.183 ( www.fci.be )
PRTILIKAVI ŠNAVCERJI - SPLOŠNO
Zgodovina pasme

Pritlikavi šnavcerji se v kinologiji niso zgodili kar čez noč. Zgodovinsko so  pasma starega izvora, dolgo so se oblikovali tako v tipu kot v barvi, in oblikujejo se še danes.
Štiri uradno priznane barve (črna, poper sol, črno srebrna in bela) so plod dolgotrajne vzrejne selekcije in vsaka barva je po standardih FCI samostojna pasma.

Predniki pritlikavih šnavcerjev so resasti pinči. Kdor pozna poglavje o opičjih pinčih bo bolje razumel, kako je prišlo do delitev pritlikavih pasem na pinče, pritlikave šnavcerje in opičje pinče. Daleč od tega, da bi Nemci svoje dvoriščne pse kar na začetku že vzrejali načrtno. O stari vzreji  obstaja dovolj informacij, vendar se podatki od vzreditelja do vzreditelja in od obdobja do obdobja tako razlikujejo, da si le s težavo ustvarjamo sliko o enotni populaciji.  Nekateri avtorji zgodovine šnavcerjev nastanek modernega šnavcerja izpeljujejo iz opičjega pinča, podgrizavega  resastega pinča jabolčasto oblikovane glave, drugi izhajajo izključno samo iz  okoli 30 cm velikega »resastega pinča« oziroma izhajajo iz standardnega (srednjega) šnavcerja. Resnica je verjetno nekje v sredini.

Resasti pinč in kratkodlaki pinč

Prvi opis pinča, ki ga je nemška nacionalna  kinološka zveza priznala,  datira iz leta 1880. in gre za opis »resastega pinča« in »opičjega pinča«. Vendar pa je leto 1880 pomembnejše po  prvi objavi pasemskih znakov,  po katerih so razdelili kratkodlake pinče od resastih pinčev.
Pregledovanje starih virov nas krepi v ugotovitvi, kako zapletena je bila delitev starih pritlikavcev in kako težko jo  je ostro determinirati.

Opičji pinč

Danes se nam to zdi nenavadno, toda opičji pinč je bil med pritlikavimi pasmami šnavcerjev in pinčev na samem začetku vzreje velike natančneje opisan in razširjen kot pritilikavi šnavcer.
Ob vzreji že določenega tipa opičjega pinča pa je v Nemčiji obstajalo tudi ogromno število psov srednje velikosti, resastih pinčev  oziroma prednikov srednjih šnavcerjev, ki so se mešali z vzrejo pritlikavcev. V vsakem primeru je beseda o podganarjih.

Podganarji in čuvaji
Vsi resasti pinči so bili v svojem bistvu podganarji, delovni psi, ki so strastno  iztrebljatli nevarne podgane in drugo golazen, včasih največjo nadlogo vasi  in tudi mest. Ker bi bil podganji ugriz zaradi okužbe in zastrupitve lahko usoden za pse, so jim prirezovali  uhlje in rep, najobčutljivejše in izpostavljene dele, glavo in oči, pa sta jim varovala ostra brada in goste obrvi. Podganarji so bili tudi pozorni in zvesti čuvaji, z glasnim in vztrajnim laježem so gospodarja opozarjali na nenapovedan prihod vsakega tujca  in marsikomu, ki je prestopil začrtane meje njihovega doma, pomerili hlače. Ognjevitost in glasnost, neustrašnost in nezahtevnost, trdno zdravje in velika vzdržljivost so bile prirojene lastnosti teh psov.
Dober podganar, kar so resasti pinči bili, je moral podgano zadaviti v čim krajšem času. Da bi se ta lastnost ne izgubila, so v klubu za šnavcerje in pinče dolga leta redno preizkušali sposobnosti psov za lov na podgane z organizirano preizkušnjo ki je pomenila osnovo za vzrejno selekcijo.  Strast za lov na podgane in golazen se je pri večini šnavcerjev in pinčev ohranila do danes, zato celo najbolj ljubek prtilikavi šnavcerček ni ravnodušen ne do krtine ne do podganje luknje. 

Lovski pes

Lovski nagon za šnavcerje ni značilen, čeprav nekateri omenjajo,  da enako kot  terijerje in jazbečarje šnavcerje nekoč uporabljali za lov na lisice in jazbece oziroma za delo pod zemljo.

Zapisi o vzreji so se pojavili stihijsko, nastajali so vzrejni zvezki , iz njih pa  vzrejna knjiga »resastih pinčev«. 1. zvezek te vzrejne knjige je poln ugank; naletimo na številne vpise psov neznanih staršev, celo neznanih prednikov, nejasni so vpisani datumi, niso spisane starosti psov. Vendar je za zmedo opravičilo dejstvo, da je šlo za ogromno in zelo neenotno populacijo povsem nestandariziranih psov.

Ločitev pritlikavega šnavcerja od opičjega pinlča
 Večina starih resastih pinčev je bila nekje na sredini med opičjimi pinči in pritlikavimi šnavcerji. Niso še imeli podolgovatih glav temveč okrogle, bili so kratkih gobcev, imeli so prej okrogle kot mandeljnaste oči, vendar  pa trdo in gosto ostro dlako. Težave z razločevanjem so bile res velike in imeli so jih  tako vzreditelji kot kinološki sodniki, resnično razločili  so jih le res dobri poznavalci. Dokaj pozno, šele leta 1900, so opičje pinče in pritlikave šnavcerje razdelili v dva ločena razreda.

Josef Berta

Največji poznavalec pasem šnavcerjev in pinčev ter ustanovitelj in prvi predsednik Pinscher Schnauzer Kluba (1895 – 1921) Josef Berta je zapisal,  da so pasmi  preprosto ločevali tako, da so vse, kar je bilo lastno opičjemu pinču  izključili  iz značilnosti pritlikavega pinča. Delitev na  pasmi je potekala je počasi, potrebno je bilo veliko potrpljenja, doslednosti, izkušenj in  znanja.  Nekaj podobnosti med pasmama je kljub temu ostalo. Berta je kasneje napisal, da ga je pri ustvarjanju podobe pritlikavega šnavcerja vodila podoba prvaka Jocca-Fulde-Liliputa16, rumeno-črnega samčka, poleženega leta 1898. leta. Ta na vzrejo sicer ni neposredno vplival, vendar pa je Berta  pasmi po njem določil ime »Zwergschnauzer«, ki je postalo od leta 1910 uradno ime za pasmo..  
  
Delitev glede na ugriz
Zelo pomemben dejavnik ločevanja  je bil ugriz. Vzreditelji so iz vzreje pritlikavih šnavcerjev dosledno izključevali vse predgrizave pse.  Pritlikavemu šnavcerju so za idelnega predpisali popoln škarjast ugriz, dopustili pa so mu tudi kleščastega. Položaj čeljusti oziroma pravilen ugriz posledično vplivata na obliko gobca in razmerje glave.

Zmeda med barvami
Dolgotrajna je bila precejšna zmeda med barvami. Prvi resasti pinči  (pritlikavi šnavcerji) so bili barvno zelo neenotni, od rdečkastih do sivih z belino, srebrnosivi, rdeči, črni, črni z rjavimi ožigi, rumeni in sivo črni .
Celo v 2. zvezku vzrejne knjige (od leta 1903 do 1907), ko so pritlikavi šnavcerji že bili vpisani ločeno od opičjih pinčev, uradno priznane barve  še niso bile določene. 

ČRNI PRITLIKAVI ŠNAVCERJI

V 1. zvezku vzrejne knjige Pinscher kluba je bilo vpisanih 10 črnih šnavcerjev (restih pinčev) med njimi nekaj tudi iz vzreje Maxa Hartensteina, ki se je vzreje črnih pritlikavih šnavcerjev lotil sistematično in ji posvetil toliko pozornost kot dolgo za njim nihče več.
 Zanimanje za črne pritlikave šnavcerje je namreč med leti  1923 in 1930 močno upadlo, vzreditelji so se preusmerili na vzrejo pritlikavih šnavcerjev poper sol barve, črni pa so skoraj izginili.
Šele v 30-ih letih se je stanje popravilo, s prizadevanji psarn (»V.Muldental, V.Ahorntal«) iz okolice Muenchna in Bayreutha.
V 60- ih je bilo središče vzreje najboljših črnih pritlikavih šnavcerjev v Hochburgu, od tam izhaja večina prvakov.
Črna barva nastane iz t.i. divje, (aguti) barve, razlaga nastanka je enostavna. Popolnoma črna barva prevlada ker gre za mutacijo, za izpad za aguti barvo odgovornega faktorja zadolženega za vzorec posamezne dlake.  
Črna barva je dominantna nad poper sol barvo. Dogaja se, da črni psi skozi generacije dolgo skrito prenašajo predispozicijo za poper sol barvo, ne da bi vzreditelji za to vedeli. Ko se (slučajno) srečata partnerja z enakima predispozicijama, se v leglu črnih staršev lahko poležejo mladiči  poper sol.  Včasih se je dogajalo to pogosteje kot danes,  zelo redko pa se  črni mladiči skotili staršem barve poper sol. Poper-sol  barva se namreč proti črni obnaša recesivno. 

Včasih proces pigmentacije takoj po kotitvi še ni zaklučen. V tem primeru imajo mladiči  črnih šnavcerjev (tudi poper sol)  ele kremplje, lahko imajo večjo ali manjšo belo liso na prsih, tudi svetlejši smrček. Ker se proces pigmentacije  nadaljuje in zaključi v starosti 7 do 8 tednov, v tem času znaki večinoma izginejo. Psov pri katerih znaki pomankljive  pigmentacijo ne izginejo za vzrejo ne uporabljamo.    
 
Pincher-Schnauzer Klub (PSK)
Leta 1895. v Nordhausnu ustanovljeni Pinscher-Schanuzer  Klub (PSK),  ki  je vodil vzrejo vseh čistokrvnih »podganarjev« (Rattler-jev) in »hlevskih pinčev« (Stallpinscher-jev), je v božičnem času leta 1902 izdal  prvo vzrejno knjigo PSK kluba. Ideje Josefa Berte, tudi  prvega vodje rodovne knjige, so se počasi uresničevale - pritlikavi šnavcer je postajal pomanjšana različica standardnega (srednjega ) šnavcerja z vsemi njegovimi pasemskimi posebnostmi.

Nihanja v vzreji
Ob ustanovitvi  PSK-ja je bilo letno vpisanih zelo malo pritlikavih šnavcerjev. Še posebej je vzreja upadala v času 1. svetovne vojne (1914-1918), leta 1920 pa je občutno porastla.  2. svetovna vojna je vzrejo ponovno  zadušila  opomogla  si je okoli leta 1948, ko je bilo vpisanih 1600 mladičev.  Toda  leta 1950 je vzreja ponovno nazadovala in statistika se je obrnila – vzreja črnih je prevladala nad poper sol.

 Višina je pomembna
 
Do  2. svetovne vojne so se prizadevanja vzrediteljev, da bi tip pritlikavega šnavcerja poenotili, obrestovala, in uresničili so cilj, da je pritlikavi šnavcer svoji majhnosti navkljub postal  »pravi šnavcer«.
 Prvotno zastavljena višina, borih 28 cm, se je sicer izkazala za nedosegliv cilj, zato so jo premaknili najprej na 30, nato na 33 cm, in dokončno pristali na odločitvi za 35 cm.
Danes je višina pritlikavega šnavcerja postala ponovno  aktualen problem. Skladni in močno grajeni psi pogosto presegajo določeno zgornjo mejo višine, vendar PSK ne razmišlja o novi spremembi. Kajti, z višanjem zgornje meje višine bi pritlikavi šnavcer preveč približal okvirom srednjega šnavcerja, meja med pasmama bi se zabrisala, storjena bi bila težko popravljiva škoda. Težko tudi, da bi se danes uresničili zelo stari predlogi nekaterih vzrediteljev na razdelitev šnavcerjev na pritlikave (zwerg), male (klein) in srednje šnavcerje, kot to obstaja, na primer, pri nemških špicih.
Število legel pritlikavih šnavcerjev po vsem svetu narašča, močno pa se spreminja glede na barve. Zanimanje za pasmo je konstantno veliko, le pri nas, v Sloveniji, smo izjema. 

Problem ameriške vzreje
Oktobra 1993. je na zasedanju ISPU-ja (Mednarodne zveze za šnavcerje in pinče), dr. Hans Roeber , prvič javno odprl problem bodočnosti pritlikavih šnavcerjev, tema pa postaja še posebej v zadnjem času zelo vroča. »Ameriški tip«, namreč, ki se je začel pojavljati na razstavah, ne odgovarja FCI standardu, in je po mnenju odgovornih za pasmo, nesprejemljiv.     
 Nesprejemljive značilnosti ameriške vzreje:
1.) Netipična, po ameriških meril strižena (trimana ) dlaka; po hrbtu je groba, po nogah je svilena, predolga in natupirana  kot pri kodrih.
2.) Pigmentacija poper sol šnavcerjev ni izenačena. Ameriški standard zahteva svetlo sivo ali srebrno barvo dlake, blede tone na obrveh, bradi, ličnicah, pod vratom in na notranji strani uhljev, po prsih, pod repom in na prednjih šapah in notranji strani zadnjih nog. Tudi trebuh je lahko svetlejši. Pri črnosrebrnem pritlikavem šnavcerju standard sledi enakim idealom in tipu kot pri poper sol šnavcerju.
3.) Ameriški standard dovoljuje medsebojno parjenje različnih barvih variant! – Po FCI standardu je vsaka barva svoja pasma in se parijo lahko med seboj le psi iste barve!
 4.) Američani psa v razstavnem krogu predstavljajo z  glavo, visoko dvignjeno s pomočjo zategnjene vrvice, z močno odprtimi koti zadnjih nog, rep mu držijo v smeri urinega kazalca »na 12«. Skratka, razstavna preža ameriškega pritlikavega šnavcerja je povsem nenaravna.
5.) Glava je zelo ozka in dolga, podobna glavam terijerjev (terijerski tip); Razmerja na glavi ne odgovarjajo razmerjem standarda FCI, kar pomeni, da je del od stopa do smrčka veliko daljši od razdalje od zatiljnice do stopa.
6.) Strmo je postavljen ( med lopatico in nadlahtnico skoraj ni kota), ima pokončen, vitek in dolg vrat ter slabo okotene sprednje noge, običajno tankih kosti, kar vzreditelji zakrijvajo z natupirano mehko dlako.
7.) Preplitka prsa in pomanjkanje predprsja; psi imajo terijersko ravna prsa, globino prsi vizuelno nadomešča dolga dlaka.
8.) Rep je nastavljen zelo visoko, križec raven; običajno repu k pokončni drži z roko pomaga vodik.
9. ) Zadnje noge so preostro okotene, skočni sklep prenizko nastavljen.
10.) Pogosto presega standardno višino.
11.) V Ameriki je dovoljeno prirezovanje uhljev in repov. Večina razstavnih psov je kupiranih.

 Odlični družabniki
Pritlikavi šnavcerji so robustni in temperamentni psi, njihovo zdravje je trdno, življenska dob dolga. Imeti morajo trdo, žimasto dlako, ki se vsake tri do štiri mesece trima. To pomeni, da se krajša ročno, s posebnim rezilom, izčeše se podlaka, na nekaterih mestih pa se dlaka odstrani z električnimi škarjami. Brada in obrvi sta ponos in značilnost vsakega šnavcerja; ne striže se ju, le oblikuje, in seveda, redno češe. Triman šnavcer ne pušča dlak in je enostaven za vzdrževanje. Igriv in vodljiv je, toda potrebuje dosledno vzgojo, saj je to »velik pes v malem«. V agilityju je spreten, zmore tudi daljše sprehode, predvsem pa ne prenaša dolgočasja. Ni zamerljiv, kar je prednost njegove družbe za otroke, vendar psa nikoli ne kupujte otroku. Pes in otrok sta lahko dobra prijatelja, vendar le, če za njima stojijo razumevajoči in odgovorni starši.     

Željka Fon Zidar 


  



  
 


 

www.berghi.si
www.eukanuba.si
www.snavci.si
 www.mrpet.si

© 2017 Klub ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije