Uporabniki portala






Ste pozabili geslo?

Iz galerije ...

dsc_8936.jpg

Obiski na strani

Danes7
Ta mesec844
Skupaj286336
PRITLIKAVI ŠNAVCER - BELI Standard FCI skupina II / št. 183 ( www.fci.be )
PRTILIKAVI ŠNAVCERJI SPLOŠNO
Zgodovina pasme
Pritlikavi šnavcerji se v kinologiji niso zgodili kar čez noč. Zgodovinsko so  pasma starega izvora, dolgo so se oblikovali tako v tipu kot v barvi, in oblikujejo se še danes.
Štiri uradno priznane barve (črna, poper sol, črno srebrna in bela) so plod dolgotrajne vzrejne selekcije in vsaka barva je po standardih FCI samostojna pasma.
Predniki pritlikavih šnavcerjev so resasti pinči. Kdor pozna poglavje o opičjih pinčih bo bolje razumel, kako je prišlo do delitev pritlikavih pasem na pinče, pritlikave šnavcerje in opičje pinče. Daleč od tega, da bi Nemci svoje dvoriščne pse kar na začetku že vzrejali načrtno. O stari vzreji  obstaja dovolj informacij, vendar se podatki od vzreditelja do vzreditelja in od obdobja do obdobja tako razlikujejo, da si le s težavo ustvarjamo sliko o enotni populaciji.  Nekateri avtorji zgodovine šnavcerjev nastanek modernega šnavcerja izpeljujejo iz opičjega pinča, podgrizavega  resastega pinča jabolčasto oblikovane glave, drugi izhajajo izključno samo iz  okoli 30 cm velikega »resastega pinča« oziroma izhajajo iz standardnega (srednjega) šnavcerja. Resnica je verjetno nekje v sredini.

Resasti pinč in kratkodlaki pinč
Prvi opis pinča, ki ga je nemška nacionalna  kinološka zveza priznala,  datira iz leta 1880. in gre za opis »resastega pinča« in »opičjega pinča«. Vendar pa je leto 1880 pomembnejše po  prvi objavi pasemskih znakov,  po katerih so razdelili kratkodlake pinče od resastih pinčev.
Pregledovanje starih virov nas krepi v ugotovitvi, kako zapletena je bila delitev starih pritlikavcev in kako težko jo  je ostro determinirati.

Opičji pinč
Danes se nam to zdi nenavadno, toda opičji pinč je bil med pritlikavimi pasmami šnavcerjev in pinčev na samem začetku vzreje velike natančneje opisan in razširjen kot pritilikavi šnavcer.
Ob vzreji že določenega tipa opičjega pinča pa je v Nemčiji obstajalo tudi ogromno število psov srednje velikosti, resastih pinčev  oziroma prednikov srednjih šnavcerjev, ki so se mešali z vzrejo pritlikavcev. V vsakem primeru je beseda o podganarjih.

Podganarji in čuvaji

Vsi resasti pinči so bili v svojem bistvu podganarji, delovni psi, ki so strastno  iztrebljatli nevarne podgane in drugo golazen, včasih največjo nadlogo vasi  in tudi mest. Ker bi bil podganji ugriz zaradi okužbe in zastrupitve lahko usoden za pse, so jim prirezovali  uhlje in rep, najobčutljivejše in izpostavljene dele, glavo in oči, pa sta jim varovala ostra brada in goste obrvi. Podganarji so bili tudi pozorni in zvesti čuvaji, z glasnim in vztrajnim laježem so gospodarja opozarjali na nenapovedan prihod vsakega tujca  in marsikomu, ki je prestopil začrtane meje njihovega doma, pomerili hlače. Ognjevitost in glasnost, neustrašnost in nezahtevnost, trdno zdravje in velika vzdržljivost so bile prirojene lastnosti teh psov.
Dober podganar, kar so resasti pinči bili, je moral podgano zadaviti v čim krajšem času. Da bi se ta lastnost ne izgubila, so v klubu za šnavcerje in pinče dolga leta redno preizkušali sposobnosti psov za lov na podgane z organizirano preizkušnjo ki je pomenila osnovo za vzrejno selekcijo.  Strast za lov na podgane in golazen se je pri večini šnavcerjev in pinčev ohranila do danes, zato celo najbolj ljubek prtilikavi šnavcerček ni ravnodušen ne do krtine ne do podganje luknje. 

Lovski pes
Lovski nagon za šnavcerje ni značilen, čeprav nekateri omenjajo,  da enako kot  terijerje in jazbečarje šnavcerje nekoč uporabljali za lov na lisice in jazbece oziroma za delo pod zemljo.
Zapisi o vzreji so se pojavili stihijsko, nastajali so vzrejni zvezki , iz njih pa  vzrejna knjiga »resastih pinčev«. 1. zvezek te vzrejne knjige je poln ugank; naletimo na številne vpise psov neznanih staršev, celo neznanih prednikov, nejasni so vpisani datumi, niso spisane starosti psov. Vendar je za zmedo opravičilo dejstvo, da je šlo za ogromno in zelo neenotno populacijo povsem nestandariziranih psov.

Ločitev pritlikavega šnavcerja od opičjega pinlča
 Večina starih resastih pinčev je bila nekje na sredini med opičjimi pinči in pritlikavimi šnavcerji. Niso še imeli podolgovatih glav temveč okrogle, bili so kratkih gobcev, imeli so prej okrogle kot mandeljnaste oči, vendar  pa trdo in gosto ostro dlako. Težave z razločevanjem so bile res velike in imeli so jih  tako vzreditelji kot kinološki sodniki, resnično razločili  so jih le res dobri poznavalci. Dokaj pozno, šele leta 1900, so opičje pinče in pritlikave šnavcerje razdelili v dva ločena razreda.

Josef Berta

Največji poznavalec pasem šnavcerjev in pinčev ter ustanovitelj in prvi predsednik Pinscher Schnauzer Kluba (1895 – 1921) Josef Berta je zapisal,  da so pasmi  preprosto ločevali tako, da so vse, kar je bilo lastno opičjemu pinču  izključili  iz značilnosti pritlikavega pinča. Delitev na  pasmi je potekala je počasi, potrebno je bilo veliko potrpljenja, doslednosti, izkušenj in  znanja.  Nekaj podobnosti med pasmama je kljub temu ostalo. Berta je kasneje napisal, da ga je pri ustvarjanju podobe pritlikavega šnavcerja vodila podoba prvaka Jocca-Fulde-Liliputa16, rumeno-črnega samčka, poleženega leta 1898. leta. Ta na vzrejo sicer ni neposredno vplival, vendar pa je Berta  pasmi po njem določil ime »Zwergschnauzer«, ki je postalo od leta 1910 uradno ime za pasmo..  
  
Delitev glede na ugriz
Zelo pomemben dejavnik ločevanja  je bil ugriz. Vzreditelji so iz vzreje pritlikavih šnavcerjev dosledno izključevali vse predgrizave pse.  Pritlikavemu šnavcerju so za idelnega predpisali popoln škarjast ugriz, dopustili pa so mu tudi kleščastega. Položaj čeljusti oziroma pravilen ugriz posledično vplivata na obliko gobca in razmerje glave.

Zmeda med barvami
Dolgotrajna je bila precejšna zmeda med barvami. Prvi resasti pinči  (pritlikavi šnavcerji) so bili barvno zelo neenotni, od rdečkastih do sivih z belino, srebrnosivi, rdeči, črni, črni z rjavimi ožigi, rumeni in sivo črni .
Celo v 2. zvezku vzrejne knjige (od leta 1903 do 1907), ko so pritlikavi šnavcerji že bili vpisani ločeno od opičjih pinčev, uradno priznane barve  še niso bile določene. 
  
Pincher-Schnauzer Klub (PSK)
Leta 1895. v Nordhausnu ustanovljeni Pinscher-Schanuzer  Klub (PSK),  ki  je vodil vzrejo vseh čistokrvnih »podganarjev« (Rattler-jev) in »hlevskih pinčev« (Stallpinscher-jev), je v božičnem času leta 1902 izdal  prvo vzrejno knjigo PSK kluba. Ideje Josefa Berte, tudi  prvega vodje rodovne knjige, so se počasi uresničevale - pritlikavi šnavcer je postajal pomanjšana različica standardnega (srednjega ) šnavcerja z vsemi njegovimi pasemskimi posebnostmi.
Nihanja v vzreji
Ob ustanovitvi  PSK-ja je bilo letno vpisanih zelo malo pritlikavih šnavcerjev. Še posebej je vzreja upadala v času 1. svetovne vojne (1914-1918), leta 1920 pa je občutno porastla.  2. svetovna vojna je vzrejo ponovno  zadušila  opomogla  si je okoli leta 1948, ko je bilo vpisanih 1600 mladičev.  Toda  leta 1950 je vzreja ponovno nazadovala in statistika se je obrnila – vzreja črnih je prevladala nad poper sol.
Črno srebrni pritlikavi šnavcerji
Črno srebrna je mlada barva. PSK je črno srebrne pritlikave šnavcerje, ki  izhajajo iz legel prtilikavih šnavcerjev poper sol, priznal šele leta1968, dokončno pa FCI šele leta1978.  Dejansko izvorni črno srebni šnavcerji prihajajo iz ZDA, Izraela in Danske. Paritve nemških z uvoženimi psi te barve so se izkazale pozitivno tako za velikost, kvaliteto dlake in zobovja. Priljubljenost črno srebrnih šnavcerjev je zelo hitro narasla in še narašča. Na žalost, na račun vzreje pasme poper sol.
Za evropsko vzrejo črnosrebrnih šnavcerjev je bila osnova  švicarska vzreja, vodila sta jo dr. Hans Reber in Frieda Steiger, ki sta pasmi na široko odprla vrata v svet.
Začelo se je tako, da so bili nekateri mladiči nedorečlene barve iz legel poper sol vpisani pod »Fehlfarbe«. Šele pri približno letu dni starosti,  je za vzrejo odgovoren  član kluba odločil, ali psa lahko vpišejo kot črno srebrnega in uporabijo za vzrejo. Danes je barva izčiščena.

BELI PRITLIKAVI ŠNAVCER
Enako pozno, šele leta 1968, je PSK začel izdajati rodovnike tudi za bele pritlikave šnavcerje.  Ti so se najprej, okoli leta 1980, začeli pojavljati na klubskih razstavah in vzreditelji in ljubitelji šnavcerjev so jih opazovali z veliko mero nezaupanja in jim niso bili naklonjeni. Kljub temu se je pasma  zaradi prizadevnosti in trmoglavosti lastnice psarne »Vom Grunewald«, Irmgard Sauer iz Ludwigsburga, prebila do samostojnosti.
Naprej so se pojavljali na klubskih razstavah, nato na nacionalnih, leta 1990 je PSK zanje odprli register, leta 1994. pa je FCI bele pritlikave šnavcerje uradno  priznala za pasmo in jim odprla zeleno luč  za udeležbo na mednarodnih razstavah.
Beli pritlikavi šnavcerji so nastali s selektivno vzrejo belih mladičkov, ki se občasno skotijo v leglih črnih staršev. Od pritlikavih šnavcerjev drugih barv (poper- sol, črnih in črno srebrnih) se razlikujejo le po barvi,  zadržali pa so njihove druge telesne in značajske značilnosti, vključno s temno pigmentacijo oči, vek, usten, smrčka in krempljev, kar jih loči od popolnih albinov. Strokovnjak za šnavcerje in eden najpomembnejših kinologov nasploh, Švicar dr. Hans Raeber, meni, da pri belih šnavcerjih pravzaprav ne gre za belo barvo, ker dlaka nima belega barvila in je dejansko brezbarvna, zato jo naše oči vidijo »belo«.  
 
 Višina je pomembna
 Do  2. svetovne vojne so se prizadevanja vzrediteljev, da bi tip pritlikavega šnavcerja poenotili, obrestovala, in uresničili so cilj, da je pritlikavi šnavcer svoji majhnosti navkljub postal  »pravi šnavcer«.
 Prvotno zastavljena višina, borih 28 cm, se je sicer izkazala za nedosegliv cilj, zato so jo premaknili najprej na 30, nato na 33 cm, in dokončno pristali na odločitvi za 35 cm.
Danes je višina pritlikavega šnavcerja postala ponovno  aktualen problem. Skladni in močno grajeni psi pogosto presegajo določeno zgornjo mejo višine, vendar PSK ne razmišlja o novi spremembi. Kajti, z višanjem zgornje meje višine bi pritlikavi šnavcer preveč približal okvirom srednjega šnavcerja, meja med pasmama bi se zabrisala, storjena bi bila težko popravljiva škoda. Težko tudi, da bi se danes uresničili zelo stari predlogi nekaterih vzrediteljev na razdelitev šnavcerjev na pritlikave (zwerg), male (klein) in srednje šnavcerje, kot to obstaja, na primer, pri nemških špicih.
Število legel pritlikavih šnavcerjev po vsem svetu narašča, močno pa se spreminja glede na barve. Zanimanje za pasmo je konstantno veliko, le pri nas, v Sloveniji, smo izjema. 

Problem ameriške vzreje

Oktobra 1993. je na zasedanju ISPU-ja (Mednarodne zveze za šnavcerje in pinče), dr. Hans Roeber , prvič javno odprl problem bodočnosti pritlikavih šnavcerjev, tema pa postaja še posebej v zadnjem času zelo vroča. »Ameriški tip«, namreč, ki se je začel pojavljati na razstavah, ne odgovarja FCI standardu, in je po mnenju odgovornih za pasmo, nesprejemljiv.     
 Nesprejemljive značilnosti ameriške vzreje:
1.) Netipična, po ameriških meril strižena (trimana ) dlaka; po hrbtu je groba, po nogah je svilena, predolga in natupirana  kot pri kodrih.
2.) Pigmentacija poper sol šnavcerjev ni izenačena. Ameriški standard zahteva svetlo sivo ali srebrno barvo dlake, blede tone na obrveh, bradi, ličnicah, pod vratom in na notranji strani uhljev, po prsih, pod repom in na prednjih šapah in notranji strani zadnjih nog. Tudi trebuh je lahko svetlejši. Pri črnosrebrnem pritlikavem šnavcerju standard sledi enakim idealom in tipu kot pri poper sol šnavcerju.
3.) Ameriški standard dovoljuje medsebojno parjenje različnih barvih variant! – Po FCI standardu je vsaka barva svoja pasma in se parijo lahko med seboj le psi iste barve!
 4.) Američani psa v razstavnem krogu predstavljajo z  glavo, visoko dvignjeno s pomočjo zategnjene vrvice, z močno odprtimi koti zadnjih nog, rep mu držijo v smeri urinega kazalca »na 12«. Skratka, razstavna preža ameriškega pritlikavega šnavcerja je povsem nenaravna.
5.) Glava je zelo ozka in dolga, podobna glavam terijerjev (terijerski tip); Razmerja na glavi ne odgovarjajo razmerjem standarda FCI, kar pomeni, da je del od stopa do smrčka veliko daljši od razdalje od zatiljnice do stopa.
6.) Strmo je postavljen ( med lopatico in nadlahtnico skoraj ni kota), ima pokončen, vitek in dolg vrat ter slabo okotene sprednje noge, običajno tankih kosti, kar vzreditelji zakrijvajo z natupirano mehko dlako.
7.) Preplitka prsa in pomanjkanje predprsja; psi imajo terijersko ravna prsa, globino prsi vizuelno nadomešča dolga dlaka.
8.) Rep je nastavljen zelo visoko, križec raven; običajno repu k pokončni drži z roko pomaga vodik.
9. ) Zadnje noge so preostro okotene, skočni sklep prenizko nastavljen.
10.) Pogosto presega standardno višino.
11.) V Ameriki je dovoljeno prirezovanje uhljev in repov. Večina razstavnih psov je kupiranih.

Odlični družabniki
Pritlikavi šnavcerji so robustni in temperamentni psi, njihovo zdravje je trdno, življenska dob dolga. Imeti morajo trdo, žimasto dlako, ki se vsake tri do štiri mesece trima. To pomeni, da se krajša ročno, s posebnim rezilom, izčeše se podlaka, na nekaterih mestih pa se dlaka odstrani z električnimi škarjami. Brada in obrvi sta ponos in značilnost vsakega šnavcerja; ne striže se ju, le oblikuje, in seveda, redno češe. Triman šnavcer ne pušča dlak in je enostaven za vzdrževanje. Igriv in vodljiv je, toda potrebuje dosledno vzgojo, saj je to »velik pes v malem«. V agilityju je spreten, zmore tudi daljše sprehode, predvsem pa ne prenaša dolgočasja. Ni zamerljiv, kar je prednost njegove družbe za otroke, vendar psa nikoli ne kupujte otroku. Pes in otrok sta lahko dobra prijatelja, vendar le, če za njima stojijo razumevajoči in odgovorni starši.     

Beli otroci črnih staršev
Beli pritlikavi šnavcerji so nastali s selektivno vzrejo belih mladičkov, ki se vsake toliko skotijo v leglih črnih staršev. Od črnih pritlikavih šnavcerjev (in šnavcerjev barve poper- sol in črnosrebrnih) se razlikujejo le po barvi,  zadržali pa so vse njihove ostale telesne značilnosti vključno s temno pigmentacijo, ki daje njihovi zunanjosti svojstven poudarek in jih loči od popolnih albinov. Torej imajo temne oči, temno obrobljene veke in ustne, črn smrček in črne kremplje, kar je v privlačnem kontrastu z njihovo belo dlako, je njihov šarm in razpoznavnost hkrati.

Bela, ki ni bela
Švicar Hans Raeber, eden najpomembnejških svetovnih kinologov in raziskovalec zgodovine pasem meni, da pri belih šnavcerjih pravzaprav ne gre za belo barvo, ker ta nima belega barvila. Dlaka belih šnavcerjev je dejansko brezbarvna in brez vsakega barvila, zato jo naše oči vidijo kot »belo«. Genetsko, meni Raeber,  beli pritlikavi šnavcerji pripadajo albino-seriji psov. To pa različni strokovnjaki tolmačijo iz različnih zornih kotov sledeče.

Zakaj bela ni bela
Malcom B. Willis pravi, da na pigmentacijo belih kužkov vpliva odsotnost gena C-d. 
Little predvideva, da se pojavita bela dlaka in temen smrček v primeru podvojenega činčila faktorja c-ch, ko se hkrati lahko tvori še rumeni pigment. Za živali s tako genetsko podlago so značilne rumenkaste oznake, za bele pritlikave šnavcerje pa rahlo rdečkasto ali rumenkasta proga po hrbtu. Kinološki sodniki jo imenujemo »jegulja črta«.
Tretja razlaga belo obarvane dlake se navezuje na prisotnost dvojnega »merle faktorja« (homozygota) in se pojavlja pri belem tigru. Povezana je s poškodbami vida in sluha, česar pa pri pritlikavih belih šnavcerjih ne zasledimo.
Obstaja še možnost, da izhajamo iz predpostavke o popolnih albinih pri katerih se zaradi kompletne odsotnosti gena C ne tvori nikakršno barvilo. Albini imajo rdeče oči, smrček mesne barve in svetlo roževinaste kremplje. V vzreji psov pa so nezaželjeni in se redko pojavijo.
Karkoli, beli mladiči v leglih črnih šnavcerjev dolgo niso bili uradno priznani. Zato so bili za vzrejo dolgo časa nezanimivi in vzreditelji so jih odstranjevali takoj po skotitvi. Vendar se ne pojavljajo samo v leglih črnih staršev. Vsake toliko se skotijo tudi staršem zelo obledele barve popre sol z veliko beline po glavi in šapah, skoraj belimi boki in le malo temnejšim hrbtom. Vendar ti beli mladički za vzrejo belih šnavcerjev nikoli niso primerni zato, ker so preveč rumenkasti in populacijo današnjih belih pritlikavih šnavcerjev sestavljajo le mladički iz legel črnih staršev.

Za vsako ceno do cilja
Lastnica psarne »Vom Grunewald« Irmgard Sauer iz Ludwigsburga je bila prva pomembna vzrediteljica, ki si je zadala za cilj vzrejo belih šnavcerjev. Ker gospa ni upoštevala vzrejnih predpisov nemškega Pinscher Schnauzer Kluba in nedovoljenih belih mladičev ni eliminirala, ampak se je samovoljno odločila za njihovo vzrejo - ki uradno ni bila potrjena - so jo nemški kinologi izključili iz Pinscher Schnauzer Kluba. Strogi ukrep pa Saurjeve v njenih sklepih ni omajal. Z vzrejo je nadaljevala; svojo pritlikavi belo šnavcerko Dixie je parila z majhnim belim srednje velikim šnavcerjem Tellom von Bad Cannstadt. Že pri njuni drugi paritvi je dobila štiri enake pritlikave bele šnavcerje. To jo je opogumilo in z vzrejo je še bolj uporno nadaljevala, čeprav njeni nemški kolegi iz klub niso hoteli za njeno delo niti slišati. Po mučnih sporih in dokazovanju, da gre za novo pasmo, so Sauerjevo končno in z velikim odporom sprejeli nazaj.
Šele leta 1968 je nemški PSK (Pinscher Snauzer Klub) le izdal rodovnike tudi za bele pritlikave šnavcerje.   
Ti so se najprej, okoli leta 1980, začeli pojavljati na klubskih razstavah in vzreditelji in ljubitelji šnavcerjev so jih opazovali z veliko mero nezaupanja in odklanjanja. Kljub temu se je pasma počasi razvijala in beli pritlikavi šnavcerji so si vztrajno utirali pot. Prodrli so naprej na nacionalne razstave, leta 1990 so zanje odprli register in dolgo je preteklo, da jih je FCI priznala za samostojno pasmo (leta 1994) in jim s tem odprla zeleno luč tudi za udeležbo na mednarodnih razstavah.
Danes pritlikavi beli šnavcerji niso več posebnost. Še vedno so dokaj redki v primerjavi s števičnostjo obarvanih bratov, vendar pa jim popolnoma enakovredni korakajo ob boku.
Razen za svoj cilj trmasto zagrizene Irmgard Sauer, ki je s pasmo začela, je za pritlikave bele šnavcerje v Nemčiji pomembno kinološko ime zadnjega desetletja Margit Rolof. Vzrediteljica in kinološka sodnica, lastnica poznane psarne ritlikavih belih šnavcerjev »Bommerholz« je o njih napisala tudi knjigo.

                                                                                                                                        Željka Fon Zidar


»DE DELMATI«

Vendar pasma v Evropo prihaja tudi skozi stranska vrata in nam iz bližine, iz Hrvaške. Na naših razstavah je za promocijo pritlikavih belih šnavcerjev najzaslužnejša vzrediteljica  Sanja Dumanić iz Splita, lastnica psarne »De Delmata«. 
Gospa je doma najprej imela pritlikavega šnavcerja barve poper sol in je pasmo že poznala, ko jo je do pritlikavega belega šnavcerja pripeljala usoda. Poročena s pomorskim kapetanom, ga je gospa Dumanjić večkrat spremljala na plovbah. Ko se je na enem izmed potovanj ladja ustavila v ZDA, v Hustonu, se je odpravila na svoja običajna potepanja, povezana z nakupovanjem in ogledi. Takrat ji za nakupovanja ni bilo, pravi. Odločila se je, da bo obšla trgovine z živalmi. V eni izmed trgovin je med ogledom naletela na majhnega belega kužka, ki jo je močno spominjal na šnavcerja. Takoj je osvojil njeno srce. Kasneje je prodajalka je potrdila njeno ugotovitev, da gre za šnavcerja. Prinesla je na vpogled kužkov rodovnik, vendar se je gospa Dumanjić še prej, preden je papirje sploh videla odločila, da se od belega kužka ne bo ločila. Odpeljala je mladička k veterinarju, uredila vsa potrebna cepljenja in se z njim vrnila na ladjo. Pravi, da jo je sicer malo skrbelo, kaj bo o njenem nenavadnem nakupu rekel soprog. Pa ga je, ljubitelja psov, beli šnavcerček hitro osvojil s svojo prijaznostjo in temperamentom in odobril je vkrcanje malega potnika. Kužek se je priljubil tudi drugim članom posadke in odlično prenesel dolgo potovanje. Gospa Sanja je  budno bedela nad njim in celo posvarila vse ladijske Filipince – ki jedo pse - naj se njenemu ljubljenčku ne približujejo. Pa so ji odgovorili, da te  vrste psov ne jedo, ker da je kužek za njihov okus presuh…Vendar, pri takih ljudeh previdnost ni nikoli odveč.
In tako je Billy, prvi primerk belega pritlikavega šnavcerja na Hrvaškem,  srečno prispel iz Amerike v Split.

KAKO SO BILLIYU ISKALI DRUŽICO
Po dveh letih se je gospa Dumanjić odločila, da Billiyu v Ameriki poišče družico. Vendar to ni šlo pričakovano gladko. Po celem New Yorku, ob pomoči vseh znanih in neznanih ljudi ter pomorskih agencij so mu iskali nevesto, brezuspešno. Med plovbo za Baltimoor  so končno le izvedeli za nekega mladička belega pritlikavega šnavcerja v državi Louisani. Čeprav je bilo to zelo daleč od njihove ladje, je upanje le bilo. In ko so upanje že skoraj pokopali, saj o šnavcerčku ni bilo glasu od nikogar in nikjer, in so že več vračali po dolgem zalivu, ki je vodil v Atlantik, je najprej prišlo kratko sporočilo za Sanjinega moža - kapetana, nekaj ur za tem pa je pilotski čoln dostavil težko pričakovani paket. Ni manjkalo dosti, da bi jim ob pretovarjanju ogromen val  kletko s psičko skoraj odplaknil v morje. Pa so na krov le srečno povlekli majceno belo bitje, Keko. Imela je 8 tednov in na poti do srečne nove lastnice je izmučena Keka zamenjala kar tri avione, podajali so si jo taksijih in za konec jo je doletela še vožnja s hitrim čolnom – vse to,  dokler ni prestrašeno bitje prišlo v pravo naročje.

KAKO DO MOŽA ZA LEPO BIANCO
Keka, oziroma Kaisers snow white princess je prvič polegla 07.07.1994, njeni mladiči so bili Bianca, Bull, Bowie Back in Boss. Gospa Dumanjić je obdržala Bianco, jo razstavljala in doseglali sta najvišja priznanja,  med katerimi je izredno ponosna na BOB dosežen v Dortumndu leta 1996, ko je bila konkurenca v Nemčiji, matični domovini šnavcerjev resnično ostra. Kajti, v  Nemčiji zmagati s šnavcerjem tuje vzreje pomeni uspeh nad uspehi. Celo Margit Rolof, strokovnjakinja za priltlikave bele šnavcerje je priznala, da je Bianca nenavadno lep primerek svoje pasme. Ko Rolofova  kljub poznavanju evropskih legel ni našla odgovora na vprašanje., kje bi za Bianco dobili primernega samčka, gospa Dumanjoć vzrejo pritlikavih belih šnavcerjev vzela dokončno v svoje roke. S soprogom sta sama poiskala primernega plemenjaka za lepo Bianco, onkraj luže seveda, in z veseljem ugotavljamo, da so psi njune vzreje danes med najlepšimi primerki svoje pasme.

AMERIKA – NEMČIJA, TEKMECI ZA PASMO
Ko govorimo o ameriški vzreji pritlikavih šnavcerjev moramo vedeti, da v Ameriki prilikavih šnavcerjev ne vzrejajo ločeno po barvah kot to določata vzrejni pravilnik matičnega Pincher Schnauzer Kluba in FCI, kjer vsaka barva šnavcerja pomeni samostojno pasmo, ampak Američani vse varietete pritlikavih šnavcerjev obravnavajo kot eno samo pasmo. Za razliko od črnih, črno srebrnih in poper sol ameriških pritlikavih šnavcerjev, ki se od evropskih razlikujejo deloma v tipu, dlaki in značaju, omenjena dejstva pritlikavemu belemu šnavcerju govorijo v prid, saj je pasma še vedno v formiranju in Nemčija, čeprav matična dežela pasme, pri kreiranju belih pritlikavih šnavcerjev nima edina zaslug in niti ne vedno najboljše roke. Res pa je, da so pritlikavi beli šnavcerji nemška pasma, ki je v Evropi številčno tudi najmočneje zastopana v Nemčiji. Sledijo ji Poljska, Češka, Italija, Madžarska in Avstrija, pasma se nezadržno širi in kvalitetno napreduje.
Toda tudi ob prebiranju zajetne ameriške knjige o pritlikavih šnavcerjih (The Book of the Miniature Schnauzer, Anna Katherine Nicholas,) o belih pritlikavih šnavcerjih ni posebej nič napisanega, pa tudi v večini literature jih  obravnavajo le obrobno.
Ne le zaradi značilnega simpatičnega šnavcerskega značaja, tudi zaradi svojega atraktivnega izgleda in za spremljevalca primerne velikosti, pa pritlikavi beli šnavcerji vztrajno pridobivajo na priljubljenosti.                         

V SLOVENIJI
V Slovenijo sta prvo pritlikavo belo šnavcerko, Emily Emerald v letu 2001 iz psarne De Delmata Sanje Dumanić pripeljala Marjana in Janko Založnik iz Šempetra. Drugo psičko je iz Madžarske uvozil Edi Lorbek iz Pesnice.


OPIS PASME:
Pritlikavi šnavcer je pomanjšana podoba srednjega šnavcerja brez značilnosti pritlikavcev. Podoben mu je tudi v značaju  - je neustrašen temperamenten in inteligenten, dober čuvaj in prijeten spremljevalec, primeren za življenje v stanovanju in mestu.

GLAVA:
je močna, podolgovata in globoka, zatilnica ne izstopa, od oči  proti smrčku se glava postopoma oži. Stop, prekrit z bujnimi obrvi je izrazit.
Linija nosnega hrbta in linija čela sta paralelni. Čelo je gladko in plosko. Žvekalno mišičje ima dobro razvito, vendar preizraziti ličnici lahko pokvarita pravokoten videz glave. Smrček je poln in črn, črne ima tudi ustne.

ZOBOVJE:
popolno, belo, škarjastega ugriza.

UHLJA:
Neprirezana uhlja sta visoko nastavljena in imata obliko črke V, prepognjena in nošena obrnjeno naprej ob glavi ( ne teriersko) ali sta majhna in pokončna. Kupirana uhlja morata biti enakomerno prirezana in pokončno nošena.

OČI:
ovalne in črne.

VRAT: 
plemenito upognjen vrat je krepko nasajen, ni ne kratek ne dolg, brez podgrline in odvečne kože ( t.i. suh vrat). Tilnik je močan in zaobljen.

TRUP:
je značilno kvadraten (plečna višina je enaka dolžini trupa). Dolžina hrbta (merjeno od vihra do nastavka repa) je enako dvakratni dolžini glave (merjeno od smrčka do zatilnice).

PRSA:
so primerno široka, rebra ploska, gledano v prerezu ovalna. Primerna prsna globina sega do višine komolcev. Zelo je pomembno pravilno razvito predprsje.

HRBET:
je raven, čvrst in kratek. Linija hrbta ni ravna, rahlo pada proti repu.

REP:
je visoko nastavljen in pokončno nošen, če je prirezan (puščajo se tri vretenca). Neprirezan rep je pravilno nošen spuščen ali pokončno, nezaželjen pa je rep zavit preko hrbta.

PREDNJE OKONČINE:
ravne, močno mišičaste, brez izvrnjenih komolcev, z naravnost postavljenimi krepkimi, okroglimi (mačjimi) šapami. Kremplji so črni, blazinice temne.

ZADNJE OKONČINE:
nogi sta vzporedni, stegna močna, skočna sklepa nista ne navzven ne na noter obrnjena (sta paralelna) in dobro okotena.

DLAKA:
bela, žimasta in gosta, kakovostna je le trda dlaka (običajno je rahlo rumenkastega nadiha). Ne valovita, ne svilnata. Poddlaka je bela.

VIŠINA:
30 do 35 cm.

HIBE:
Prelahka, prerobustana ali neskladna telesna gradnja, pretežka glava, zaobljeno ali zgubano čelo, visokonogost, nizkonogost, prenizko ali široko nastavljena uhlja, presvetle, prevelike ali okrogle oči, premočno izraženi ličnici, podgrlina, jelenji vrat, kleščast ugriz, predgrizavost, podgrizavost, prekratek, špičast ali preozek (volčji) gobec, predolg, mehak (vleknjen) ali krapji hrbet, neprileženi ali izpahnjeni komolci, navznoter ali navzven obrnjene šape, preozka ali preširoka stoja in hoja, terierski videz, mehka, preskromna, svilena, kodrasta dlaka, pomanjkanje obrni in brade, preizrazita jegulja črta, ščetinavost, kriptorhizem, monorhizem.


Željka Fon Zidar
 

www.berghi.si
www.eukanuba.si
www.snavci.si
 www.mrpet.si

© 2017 Klub ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije