Uporabniki portala






Ste pozabili geslo?

Iz galerije ...

img_4952.jpg

Obiski na strani

Danes7
Ta mesec844
Skupaj286336
NEMŠKI SREDNJI PINČ, FCI skupina II / št. 184 ( www.fci.be )
NEMŠKI SREDNJI PINČ ((Der Deutsche Pinscher)

dsc_4713_resize.jpg
Nemški srednji pinč ni pomanjšan doberman, čeprav  vas  bežna podobnost hitro zapelje na primerjavo. Je pa res, da obe pasmi sodita v družino pinčev. Dejansko ga je doberman na račun svoje velikosti in atletske postave izpodrinil, podobno, kot ga je v priljubljenosti  pritlikavi pinč prehitel na račun svoje majhnosti in primernosti za družabnika.

Vendar danes postaja nemški srednji pinč, vsaj za tiste, ki strmijo k optimalnosti, spet zanimiva pasma. Še vedno redek, tudi v matični domovini Nemčiji, kljub številnim odlikam športnega in družinskega psa, ima tudi pri nas le nekaj predstavnikov..

Nemški pinč je samozavesten in prijazen pes, čuječ čuvaj, igriv družinski član in odličen  spremljevalec. Eleganten je na pogled in ravno prav velik za v stanovanje in avto. Ni bevskač, zato je primeren za življenje v bloku. Kratka in svetleča dlaka ne potrebuje veliko nege. Ni pretepač, vendar nikar ne skrbite za njegovo varnost, dobro se zna postaviti zase. Inteligenten je in poslušen, zelo je dovzeten za šolanje.

Pasma sodi skupino kot šnavcerjev in pinčev. Dobermani so se vzrejno že davno oddvojili, najbolj zastopani iz pasemske skupine pinčev so pritlikavi pinči, Avstrijci se zelo trudijo z oživljanjem njihovega avtohtonega avstrijskega pinča, redek je opičji pinč, nemški srednji pinč pa že dolgo let vzrejno stagnira. Škoda, saj gre za dobro pasmo.

Zgodovina pasme
Prvi opis nemškega pinča se je pojavil leta 1835. Dr. H.G. Reichenbach ga je v delu »Pes v svojih glavnih in stranskih pasmah« ( Der Hund in seinen Haupt und Nebenrassen) opisal kot gladkega pinča (»Der glatte Pinscher, fricatore-vertragus, vertragus gracilis; fr. Le basset gr’ele; angl. The pinsher) opisal kot temperamentnega prijaznega psa, ki se rad zadržuje v hlevu, je skladno grajen in vitek, prirojeni sta mu nagnjenost do igre in strast za lov na podgane, takratno najhujšo nadlego mestnega in vaškega prebivalstva. 

Proučevalec pasem Richard Strebel je nedvoumno povedal, da bi marsikdo nemškega pinča rad izenačil z angleškim terijerjem. Zato je v knjigi »Nemški psi« (1905) opisal njegove značilnosti in navedel, da so že leta 1880 kratkodlakega pinča razstavljali glede na značilnosti, opisane v nemški rodovni knjigi:  »V vsakem primeru se naš kratkodlaki pinč dovolj jasno in dolgo razlikuje od Black-and-tan ali Manchester terijerja in je vzrejan dovolj enotno, da sodi med nemške pasme«, je zapisal. Strebelov standard, ki ga je sestavil, se je do danes močno spremenil. Med drugim glede barve dlake, saj so bile poleg prvotne črne barve z ožigi priznane še rumena, volčja in srebrno siva barva, niso pa še poznali priljubljene  jelenje rjave barve.

Prvi pasemski klub
Tip psa se je spreminjal in plemenitil. Leta 1895 je bil ustanovljen prvi nemški klub za pinče (predhodnik današnjega nemškega kluba za pinče in šnavcerje, »Pinscher - Schnauzer -Klub«).  Streblovo delo je nadaljeval Josef Berta, prvi predsednik kluba. Standard nemškega srednjega pinča, kot ga je dopolnil, je bil veljaven do leta 1958, do začetka obdobja »nove vzreje«.
 
Spomladi leta 1925 je nemški Klub za pinče in šnavcerje dobil prvo rodovno knjigo. Vpisanih 185 pinčev je pomenilo osnovni vzrejni materijal. To so bili po velikosti in značilnostih selekcionirani psi različnih, takrat za pinče dopuščenih barv: dvobarvni - črni z rdečerjavimi do mahagonijevimi oznakami, enobarvi - rdečerjavi, srninorjavi (Rehpinscher), poper sol barve, srebrni (Silberpinscher), črni, bronastorjavi, modropsivi in drugih tonov. Bele oznake niso bile nikoli dovoljene! Večina vzrejne osnove srednjih pinčev je bila črnih z ožigi. 

Kriza po vojni
V povojnih letih se  je število nemških srednjih pinčev skrčilo do mere, ko je pasmi grozilo izumrtje. Leta 1949 in še nekaj naslednjih, legel ni bilo. Zato se je vodja takratne vzreje Werner Jung zavzel za oživitev pasme. Zbiral je preostale posamezne pse iz stare vzreje po okolici Thueringena in s petimi psi začel z vzrejo na novo. Njegova psarna se je imenovala »Von der Birenheide«, najpomembnejša psica je bila »Jutta«. Jungova knjiga »Nemški srednji pinč« je bila z uspehom takoj razprodana. Dokazoval je, kako stara  je pasma in navajal njene upodobitve v delih Stich von Lucas Cranacha (1472 - 1553) in Charlesa Vernetsa (1758 - 1835).

Že takrat so bili pinči kupiranih uhljev in repa. Jung si je prizadeval za priznanje različnih barv, vendar v svojih prizadevanjih ni uspel, čeprav so predvsem modri pinči z rumenimi oznakami v Franciji bili zelo priljubljeni. 
Štirje vpisi v rodovni knjigi iz leta 1958 (Kitti v. Bodestrand, Harro, Hanni in Herzi v.d. Birkenheide) predstavljajo vzrejno osnovo celotne povojne nemške vzreje pinčev. Pasma si je ponovno pridobila naklonjenost ljubiteljev in vzrediteljev in dosegla v 60-tih letih višek v kvaliteti.
Med veljavnimi FCI standardi je še vedno deponiran standard za harlekin pinča, čeprav so psi te barve že davno izumrli. Dr. Hans Raeber, veljavni švicarski kinolog, je v 60 - letih poskušal z rekonstrukcijo črnega srednjega pinča, vendar se poizkus ni obnesel.

V 70-letih veliko število srednjih nemških pinčev celo na skandinavskih razstavah ni bila nikakršna redkost, danes pa je priljubljenost pasme pred novo preizkušnjo – po prepovedi prirezovanja uhljev in repa se je videz srednjega pinča precej spremenil in nekateri ljubitelji so vzrejo opustili.
Vendar pa je kupiranje ostalo dovoljeno še v Ameriki in Kanadi, državah z močno vzrejo, kjer ima pasma zaradi svojih prednosti družabnika lepo prihodnost.
 
Kratek opis
Nemški srednji pinč je kratkodlak, srednjevelik, kvadratičen pes elegantnega obrisa, z  močno mišično zgradbo, živahnega diagonalnega koraka.
Je temperamenten in oster pes, pozoren, dobrega značaja in veseljem do igre, zvest in pogumen, vendar ni pretepač.
Dovzeten je za šolanje, dober čuvaj in značilno trdnega zdravja.
Linije profila močne in podolgovate glave potekajo paralelno. Čelo je plosko, Ličnice so zmerne, stop jasno nakazan, vendar ne preizrazit. Globok gobec ima obliko topega klina. Zobovje škarjastega ugriza mora biti popolno.
Če sta prirezana, sta visoko nastavljena uhlja pokončna (zaradi prepovedi se večinoma ne prirezujeta več). Lahko sta neprirezana, majhna in pokončna ali imata obliko V in sta nošena  prepognjena naprej, ob ličnicahm, ne terijersko, Srednje velike oči ima temne in ovalne.
Vrat je močan, vendar ne kratek in ne debel, brez podgrline.
Prsa psa so precej široka, rebra ploska, prsna globina sega do komolcev, predprsje je izraženo. Trebuh pritegnjen, razdalja med zadnjim rebrom in kolkom kratka, zato je stoja psa zaprta.
Hrbet je kratek; linija hrbta od vihra proti rahlo zaokroženemu križcu rahlo pada. Rep je visoko nastavljen, prirezan na tri členke in nošen pokonci. Neprirezan rep je nošen prirodno, spuščen, sabljasto. Rep zavit nad hrbet je močno nezaželjen.
Prednje noge so ravne, komolci priležni ob telo, ramenski obroč dobro omišičen. Stegna so prečno postavljena, močno mišičasta, skočni sklep dobro okoten. Šape so kratke, mačje.
Dlaka je kratka, tesno priležna in svetleča. Dopuščena je enobarnost - rjava v različnih odtenkih in dvobarvnost - črna z jasno omejenimi čreslovinastimi ožigi nad očmi, na prsih, po gobcu, nogah ter zadku. 
Plečna višina nemškega srednjega pinča je med 43 in 48 cm.
           
Najpogostejše zmote o »tipično pinčevskem«
Nemški pinč je kratkodlak pes, njegovi obrisi telesa so zato zelo pomembni za splošen vtis. To pomeni, tako kot za vse kratkodlake pse, da je vsaka najmanjša nepravilnost v anatomiji takoj opazna. Beseda teče o hrbtni liniji, ki izraža premalo čvrst (raven) hrbet. Rahlo nadgrajen »pinčevski« hrbet  spominja na davno vkrižanega whippeta in ga spregledajo lahko le nepoznavalci pasme, za poznavalce pa pomeni slabost. Tudi preveč pokončno nasajen vrat in prekratka spodnja čeljust, ki se včasih pojavljata, nista odlika. Zaradi pomankljive spodnje čeljusti gobec izgubi globino, glava v nosnem delu se preveč ošili, stop postane premalo izrazit. Pomanjšana glava dobermana ali zaobljeni čelni del glave sta vzrejni napaki, nezaželeni pa so tudi plosko ob glavi viseči uhlji.

Odličen družabnik
Toda, če pri brskanju po anatomskih detajlih najdemo določene napake, pa je neizpodbitno - značaju nemškega srednjega pinča ni ničesar očitati! To pa je karta, na katero pri vzreji velja igrati. Da ne pišem še o praktičnem in ekonomičnem vzdrževanju tega psa, njegovi učljivosti, primernosti za agility, o straneh odličnega družabnika in spremljevalca. Ob vseh teh prednostih je nemški srednji pinč pasma, na kožo pisana človeku s hitrim tempom življenja.



Željka Fon Zidar

 

www.berghi.si
www.eukanuba.si
www.snavci.si
 www.mrpet.si

© 2017 Klub ljubiteljev šnavcerjev in pinčev Slovenije