AVSTRIJSKI PINČ
Standard FCI skupina II / št. 64

STANDARD V ANGLEŠKEM JEZIKU

Avstrijski pinč je več kot 4000 let stara pasma. Kot vsi pinči po funkciji sodi med uporabne dvoriščne pse. V starih časih je budno čuval imetje in spretno ravnal z živino. Od nekdaj je bil oster in nepodkupljiv do tujcev, prijazen do domačih, zanesljiv do otrok, strpen do psov in živali. Seveda je od nekdaj tudi odličen lovec na miši, podgane in golazen. Po strasti za uničevanje podgan je dobil vzdevek »rattler«- podganar.

Vendar, kot sem že omenila, avstrijski kratkdlaki pinč po videzu močno odstopa od naše današnje predstave o pinčih. Pooseblja pra-tip kmečkih psov, kakršen je danes na primer švicarski entlebucher in tudi usoda mu ni pizanašala – po avstrijskem krakodlakem pinču so ljudje povpraševali le še tja v petdeseta leta devetnajstega stoletja, potem pa je za dolgo utonil v pozabo…

OŽIVLJANJE PASME
Za avstrijskega pinča, okolju prilagojeno, robustno različico srednjeevropskih pinčev, se je leta 1921 zavzel prof. dr. Emil Hauck. Ker izhaja iz prednika vseh pinčev, šnavcerjev, špicev in terierjev, iz dorfspitza (vaškega špica), mu je Hauck pripisoval mesto enakovredno izumrlemu staremu angleškemu terierju (Old English Terrier). Tudi velikokrat je bil upodobljen.
Dr. Hauck je izpostavil vse glavne značilnosti pasme in si zastavil načrtno vzrejo. Dve leti kasneje (1923) so Avstrijci z novoustanovljeno Zvezo za razvoj vzreje avstrijskih kartkodalkih pinčev naredili uspešen korak. Na razstavi psov na Dunaju, leta 1924, je bilo prijavljenih 26 avstrijskih kratkodlakih pinčev (prišlo jih je 18), leto kasneje, pa so na Dunaju dejansko razstavili 26 psov. Zanje takrat še niso imeli standarda.
Priljubljenost avstrijskih kratkodlakih pinčev je naraščala… Za pasmo sta si ob dr. Haucku zelo prizadevali še Margarethe Fischer in Emmy Grill, uveljavili pa psarni »Springinsfeld« in »Theresen’s«.
Specialka avstrijskih kratkodlakih pinčev na mednarodni dunajski razstavi leta 1927, pomeni naslednji podvig vzrediteljev; s skupino 30 razstavljenih psov so dokazali, da so psi v tipu enotni in si zaslužijo uradno priznanje. Avstrijska kinološka zveza je zato ustanovila posebno komisijo. Ta je za »model pasem« izbrala 12 psov in 16. oktobra 1927 pasmo priznala pod imenom »Oesterreichischer kurzhaarige Pinscher (Austrian Shorthaired Pinscher).
Brunn am Gebirge pri Dunaju in Graz sta postala glavna centra vzreje, leta 1928, pa je pasmo priznala tudi FCI, pod standardom II / 064.
Leta 2000 se je pasma preimenovala v Oesterreichischer Pinscher (Austrian Pinscher).

»PASTOREK KINOLOGIJE«

Kot vsakemu vzponu lahko sledi padec, se je zgodilo tudi avstrijskemu kratkodlakemu pinču. V lastni domovini je zanimanje za tega radoživega, zdravega in pogumnega dvoriščnega psa začelo proti koncu šestdestih let usihati. Izpodrinjale so ga modne družne, športne in eksotične pasme psov, v začetku sedemdesetih let je pasma zdrknila v globoko krizo. Do takrat se ni še razširila izven meja Avstrije in ostala je v svetu nepoznana… Na srečo se je po dr. Hauckovi smrti za pasmo zavzela gospa Therese Wochian, in njena zasluga je, da se je spomin na pasmo vsaj za nekaj časa ohranil.

Leta 1983. je dr. Mojžišova je o »pastorku kinologije«, kot so imenovali avstrijskega kratkodlakega pinča, zapisala: »Paradoks je, da ena najstarejših pasem psov, za izumrtje potrebuje slabih ih 10 let… Avstrijski kratkodlaki pinč nima lastnega pasemskega kluba, število legel je resnično majhno: v letih 1977 do 1981 eno leglo letno, 1982 nobenega, leta1983 dve legli. V zadnjih letih je bilo v Avstriji registriranih vsega skupaj 5o psov, leglo ali dve letno, kar pa pasmi ne zagotavlja obstoja…«

Danes so stvari precej drugačne… Enakovredno matični Avstriji, kjer imajo med 300 do 400 svojih avtohtonih primerkov in zanimanje še narašča, avstrijskega kratkodlakega pinča vzrejajo na Danskem, v Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem. Kljub temu, zelo razširjen ni.

Najbolj znane psarne avstrijskih kratkodlakih pinčev so: v Avstriji »Vom Schildbach«, na Nizozemskem »Van Tulburgs Roem«, na Danskem »Pinchergarden«, in v Belgiji »Van de Doelaar«.

Že dolgo je, kar avstrijski kratkodlaki pinč izgublja funkcijo kmečkega psa pomočnika. Globoka zvestoba do gospodarja, in njegova privrženost, pa ganeta mnoge ljudi, da ga vzamejo za družinskega psa.

Zaradi trdnega zdravja in kratke, vendar s poddlako mrazu zelo prilagodljive dlake, pa avstrijski kratkodlaki pinč brez težav živi zunaj ob vsakem vremenu in letnem času. Za ljudi, ki si želijo imeti čimbolj naravnega psa, je torej naravnost idealen. Kar pa se njegove glasnosti tiče velja: »Pes, ki veliko laja, ne grize…«.

PRVI KLUB ZA AVSTRIJSKE PINČE (KOEP)
Avstrija je dobila zelo aktiven klub za avstrijske kratkodlake pinče. Redno se predstavljajo na mednarodnih razstavh psov in zelo skrbijo za promocijo pasme. Več o avstrijskem klubu in pasmi si poglejte na internetni strani: www.oe-pinscher-klub.at.tf

IZVLEČEK IZ STANDARDA

FCI standard št.64 (5.5. 20039
Dežela izvora: Avstrija
Namembnost: čuvaj in družabnik
Klasifikacija FCI: skupina II / sekcija 1.1 – pinči
Brez delovnega izpita.

Splošen vtis:
čokat, rustikalen, majhen do srednje velik pes. Neustrašnega značaja, prijazen in zelo čuječ.
Pomembna razmerja: razmerje med višino vihra in dolžino trupa je 9 proti 10; razmerje dolžine gobca proti dolžini lobanje je 4 proti 6.

Značaj:
samozavesten, živahen, vesel, igriv in zelo vdan, prijateljski do družinskih članov. Nezaupljiv do tujcev in nepodkupljiv čuvaj. Lovski instinkt ima slabo razvit.

Glavo ima hruškaste oblike, v skladnem razmerju s telesom. Lobanjski del: široka in zaobljena lobanja z izraženim frontalnim utorom in brazdo. Jasno izražena zigomatična loka, močne žvekalne mišice. Dobro naznačen stop.
Gobec močan toda kratek, oči izrazite in okrogle.
Smrček je črn. Raven nosni hrbet. Ustne tesne, gladke, dobro zategnjene, temno pigmentirane.
Čeljust / zobje: močna, popoln škarjast ugriz.
Oči ima velike in okrogle, veke se tesno prilegajo zrklu, so temno pigmentirane.
Uhlja ima majhna, visoko nastavljena, lahko gumbasta ali prepognjena in spuščena.
Vrat ima kratek do srednjedolg in širok v nastavku.
Telo ima dobro izražen viher.
Hrbet je kratek in širok, raven, čvrst.
Ledveni del je kratek in širok. Križec ima dolg in širok.
Prsa ima dolga, globoka, široka, sodčasta; dobro razvito predprsje. Prsne mišice so močne in se tesno prilegajo. Trebuh ima rahlo pritegnjen.
Rep ima visoko nastavljen, močan, srednje dolg in dobro odlakan (davno so mu ga prirezovali, vendar so to opustili).
Okončine ima močnih kosti. Sprednji nogi ima zelo mišičasti, ravni, frontalno široki. Lopatici dolgi, ležita usmerjeni močno nazaj. Nadlahtnica leži poševno, podlahtnica srednje dolga in ravna. Karpalni sklep ima močan. Biceljnice so kratke, zmerno zaobljene.
Zadnji nogi ima dobro okoteni, širokih stegen, kratko golenico, močan skočni sklep .
Šape so sklenjene, kremplji močni.
Giblje se tekoče in harmonično z izdatnim korakom.

Dlaka:
trda in gosta, kratka do srednjedolga, gladka in priležena. Gosta in kratka podlaka.
Barve: najpogostejša je rjasto zlata (žemljasto rumena), rjavkasto rumena, jelenje rdeča, črna s čreslastimi oznakami (black and tan). Ima bele oznake: liso na prsih, na gobcu, tilniku, grlu, šapah in na konici repa. Odsotnost belih lis ni napaka.
Višina do vihra: 42 do 50 cm. (Samci: 44 do 50 cm; samice: 42 do 48 cm)

Hibe:
Vsako odstopanje od zgoraj naštetih pasemsih znakov se šteje za hibo, resnost hibe pa je odvisna od stopnje odstopanja.

Izključitvene hibe:
– agresivnost ali pretirana plahost;
– podgrizavost, predgrizavost.
Vsak pes, ki kaže znake fizične ali psihične nenormalnosti, se diskvalificira.

P.S.: Samci morajo imeti dva normalno razvita testisa spuščena v skrotum.

Željka Fon Zidar